RAZVOJNA POT ZDRAVSTVENEGA DOMA DR. ADOLFA DROLCA MARIBOR

Zakaj postane osnovna strategija zavoda: "čim hitrejše prilagajanje spremembam"?

 Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor se je rodil pred 44 leti, ko je Občinski ljudski odbor Maribor - Center, dne 19. 12. 1956, sprejel sklep o ustanovitvi ZD Maribor, ki je pričel z delom 01. 01. 1957.

 Čeprav je Slovenija že leta 1926 ustanovila prvi ZD v vasi Lukovica pri Kamniku, ki je deloval po principih in doktrini dr. Andrije Štamparja, so bila potrebna desetletja, da se je v celoti reformiralo zdravstveno varstvo na primarnem nivoju.

Prim. dr. Adolf DROLC, sopotnik in učenec dr. Štamparja, znani partizanski zdravnik in sanitetni podpolkovnik, je bil z dekretom imenovan za direktorja ZD Maribor z nalogo, da razbito in nepovezano osnovno zdravstveno službo poveže v sinhroniziran organizem, ki bo s tedaj relativno skromnimi sredstvi moral pokriti večji del potreb prebivalstva po zdravstvenem varstvu.

123 zdravstvenih delavcev in sodelavcev je v neustreznih prostorih in z odpisano opremo zagotavljalo v enajstih enotah (splošne ambulante, ambulanta za pregled uslužbencev živilske stroke, fizkulturna ambulanta, otroški dispanzer, šolska poliklinika, posvetovalnica za žene, higienska postaja, zdravstvena menza, patronažna služba, služba zdravstvene prosvete, uprava z ekonomsko in finančno službo) preventivno in kurativno osnovno zdravstveno varstvo v treh mariborskih občinah, s preko 100.000 prebivalci.

Bili so kot kaplja živega srebra, ki s svojo privlačnostjo vsrkava sosednje manjše kapljice. Že prvo leto prevzame zdravstveni dom od poliklinike avtopark in zdravniške obiske na domu ter oblikuje center za dežurno službo; naslednje leto se mu priključi še protituberkolozni dispanzer.

1957 leta je ukinjena privatna zdravniška praksa. To in močan gospodarski razvoj mesta in okolice je povzročilo pritisk prebivalstva na javno zdravstveno službo, zato je sledila intenzivna gradnja zdravstvenih postaj na Gosposvetski, Jezdarski, v Limbušu in Hočah.

Leto 1960 je pomembno v življenju in razvoju ZD Maribor, saj je tega leta prenehala delovati poliklinika, ZD pa je pridobil laboratorij, RTG kabinet in oddelek za medicinsko rehabilitacijo, kar je zaokrožilo funkcionalno in strokovno dejavnost zavoda.

Istega leta je bila ustanovljena Višja stomatološka šola Maribor, ki je s svojimi diplomanti omilila izredno pereče pomanjkanje zobnih terapevtov,  istočasno pa je na šoli zorelo nekaj odličnih strokovnjakov, ki so po ukinitvi šole tvorili jedro specialističnih zobozdravstvenih dejavnosti.

Čeprav se od rojstva ZD Maribor dalje vleče kot rdeča nit želja po združitvi celotne osnovne zdravstvene službe, so bili strokovni razlogi premalo, da bi razbili privatniške interese posameznikov. Šele zakon o organizaciji zdravstvene službe, sprejet aprila 1967, sproži dokončno integracijo. ZD si pripoji 18 nekoč samostojnih zdravstvenih zavodov, med njimi vse obratne ambulante in reševalno postajo.

S tem je zaključena prva faza izgradnje ZD Maribor.

Vzporedno z združevanjem enot je ZD razvijal tudi njihovo dejavnost ter pospeševal strokovni dvig. Med prvimi v Jugoslaviji uvaja dispanzersko metodo dela v praktično skoraj vso svojo dejavnost. Izvaja se nega in zdravljenje na domu, ustanavljajo se: dispanzer za borce, gerontološki dispanzer, onkološki dispanzer, center za korektivno telovadbo, center za psihohigieno, center za korekcijo sluha in govora s centrom za učenje tujih jezikov, cepilni center, okulistična in ušesna ambulanta za šolske otroke, ortodontske in pedontološke ambulante, specialistične ambulante za maksilofacialno kirurgijo, za zobne in ustne bolezni ter paradontopatijo, specialistične ambulante za stomatološko protetiko, s pridobitvijo bazena Fontana pa še fizikalna terapija s hidroterapijo.

Vzporedno s strokovnim razvojem so se krepili tudi samoupravni odnosi ter kasneje delegatski sistem.

1973. leta, ko dela v ZD Maribor že preko 1100 zdravstvenih delavcev in sodelavcev, prihaja do prvih preoblikovanj po funkcionalnem principu, ko se oblikujejo štiri TOZD:

•  Osnovno zdravstveno varstvo,

•  Zobozdravstveno varstvo,

•  Medicina dela, prometa in športa ter

•  Center za korekcijo sluha in govora.

Kasneje se izločita iz TOZD OZV teritorialni enoti Lenart in Slovenska Bistrica, oblikujeta svoji temeljni organizaciji, kjer zagotavljata delovnim ljudem in občanom Lenarta in Slovenske Bistrice celovito osnovno zdravstveno varstvo.

Leto 1980 prinese dokončno podobo ZD Maribor, ko se oblikujeta dve novi temeljni organizaciji -  Patronažno varstvo ter Varstvo žena, otrok in mladine. Tega leta so ZD predani pomembni zdravstveni objekti, grajeni s pomočjo referendumskih sredstev, kjer so našli mesto:

•  v A - objektu - dispanzerji za predšolske, šolske otroke in mladino, za žene ter specialistične ambulante,

•  v B - objektu  - zobozdravstveno varstvo žena, otrok in mladine ter

•  v D - objektu - dispanzerji in splošne ambulante službe splošne medicine.

Z novimi objekti so zdravstveni delavci dobili možnost uvajanja novih metod ter še nadaljnjega dviga kvalitete v osnovnem zdravstvenem varstvu. Pogoji za delo so se bistveno izboljšali, za bolnika je postala zdravstvena služba dostopnejša.

S tem je zaključeno drugo življenjsko obdobje ZD Maribor.

Obdobje koncentracije prostorskih in kadrovskih kapacitet ter medicinske opreme. Obdobje, ko na linijo prvega kontakta stopajo zdravniki specialisti - pediatri, okulisti, otorinolaringologi, ginekologi, specialisti za šolsko mladino, za splošno medicino, medicino dela, prometa in športa, ftiziologi, internisti, fiziatri, dermatovenerologi, specialisti za čeljustno kirurgijo, protetiko, ustne bolezni, pedontologijo, ortodontijo, nadalje pedopsihiatri in psihiatri, klinični psihologi, defektologi, ortopedagogi, surdopedagogi, logopedi, obdobje, ko se v dejavnost ZD konziliarno vključuje niz specialistov Splošne bolnišnice Maribor.

Sledilo je tretje življenjsko obdobje, čas, ko smo spoznali, da je strokovni in tehnološki razvoj zaobšel splošne in obratne ambulante. Velika fluktuacija kadra, nezadostno in kampanjsko strokovno usposabljanje, velika frekvenca obiskov, so spremenili splošnega zdravnika v pisarja napotnic in receptov. V tem obdobju se je mariborsko zdravstvo povezalo v sestavljeno organizacijo združeno zdravstvo, sprejet Samoupravni sporazum o delitvi dela z nakazano stopenjsko diagnostiko in uvajanje dispanzerskih metod dela še v splošne ambulante pa predstavlja prve korake v izboljšanju kvalitete dela v teh ambulantah.

Sledi obdobje decentralizacije osnovne zdravstvene službe ter njene razpršitve po prostoru. To je čas gradnje v Makolah in Oplotnici, s pomočjo sredstev III. samoprispevka občanov Maribora postavljamo zdravstvene postaje v novo nastajajočih soseskah v Novi vasi, Pobrežju in Studencih, krajevni prispevek in tovarna  Sladkogorska sofinancirata izgradnjo zdravstvene postaje Sladki vrh, podjetja sodelujejo pri odpiranju in posodobitvi obratnih ambulant in dispanzerjev v Impolu – Slovenska Bistrica, Klemosu – Lenart, Tam-u, Merinki, Rušah. Z lastnimi sredstvi širimo dejavnost v zdravstveni postaji Tezno - na Prvomajski 1,  izvršimo nadgradnjo centralne stavbe Partizanska 30 v Slovenski Bistrici  ter adaptiramo podstrešje v Sodni ulici 13 za potrebe patronažne dejavnosti. Razen tega se vključujemo v programe izgradenj osnovnih šol, kjer pridobivamo potrebne objekte za izvajanje otroškega zobozdravstva.

Vendar niso le objekti tisti, ki se približujejo zaposlenim in občanom v KS; zdravniki in sestre vedno pogosteje trkajo na bolnikova vrata. Delo patronažnih sester ne ostaja več anonimno, rezultati njihovega dela vzbudijo pozornost širše javnosti, del patronažnega varstva preko participirajočega centra svetovne zdravstvene organizacije preide v Kolaborativni center za razvoj primarne zdravstvene nege, ki pokriva del Evrope in dežele v razvoju 

Podobno izrazito strokovno ekspanzijo doživljamo na področju psihohigiensko-psihiatričnega varstva, posebno še pedopsihiatričnega, kjer v timski povezavi s Centrom za korekcijo sluha in govora sodimo v takratni strokovni jugoslovanski vrh, medtem ko smo že leta nazaj učna baza za zdravnike na podiplomskem študiju iz varstva otrok in mladine.  

Vendar rast ZD Maribor ni šla le v eno smer. Širši družbeni interes, racionalizacija poslovanja in možnost nadaljnjega  strokovnega razvoja so narekovali potrebo po reorganizacijah in fizičnih integracijah.  

Tako smo leta 1981 prenesli v Splošno bolnišnico Maribor Dispanzer za spolne bolezni, ki ga je leta dolgo vodil prim. dr. PERTL.

1982 se izloči TOZD Center za korekcijo sluha in govora, visoko strokovno razvita in v širšem prostoru uveljavljena sredina, saj zakon o zdravstvenem varstvu in zakon o osnovni šoli opredelita v svojih določilih, da osnovne šole in vzgojnovarstveni zavodi ne sodijo več v zdravstvo.

1985 prenesemo specialistični nivo medicinske rehabilitacije, ki je razvojno in strokovno že prerasel nivo osnovnega zdravstvenega varstva, v Splošno bolnišnico Maribor, na prehodu v leto 1986 pa sledi isti poti še RTG kabinet, ki je s svojimi visoko usposobljenimi kadri pomagal racionalnejšemu koriščenju kapacitet Splošne bolnišnice Maribor. Istega leta ukine ZZV Maribor svoj oddelek Medicine dela, prometa in športa in ga priključi temeljni organizaciji ZD.

Ob svoji 30-letnici je ZD s 1600 zaposlenimi zagotavljal osnovno zdravstveno varstvo  240.000 prebivalcem mariborske regije. V svoje cilje smo si takrat zapisali: »še naprej bomo nadaljevali z vsemi preventivnimi oblikami dela, ki jih bomo dopolnjevali predvsem v smislu zgodnjega odkrivanja in spremljanja kronično degenerativnih bolezni, predvsem pa želimo razviti tip družinskega zdravnika oziroma zdravnika KS, ki bo skrbel ne le za zdravljenje, temveč predvsem za zdravje zaupane mu sredine. Zrak, voda, odpadki, prehrana, stanovanjske razmere, razvade, problemi izrabe proste časa in še bi lahko naštevali področja, kamor bo smel in moral posegati. Naša osnovna preusmeritev bo v preventivo, v očuvanje in krepitev zdravja, v ustvarjanje pogojev za zdrav način življenja, spremembe v stilu življenja ter usposabljanje za samopomoč in samozaščito oz. povedano drugače,  živeti življenje smiselno, zdravo in ga nenehno podaljševati.«

Bili so, lahko bi rekli, skoraj idealni pogoji za še intenzivnejši prehod osnovnega zdravstvenega varstva iz kurative v preventivo, iz bolezni v zdravje. Zdravstvo je imelo v tedanji družbi visok rating, stroka je šla v korak z razvojem medicinske znanosti v svetu, ljudje so bili pripravljeni prispevati del plače za tehnološko posodobitev in izgradnjo kapacitet v zdravstvu, podjetja in zavodi so sponzorirali nakupe medicinske opreme, skrbeli za zdravje zaposlenih, invalidi pa so bili deležni posebne zaščite in skrbi.

Vitalno statistični podatki obolevnosti in smrtnosti so postajali vse bolj podobni tistim v razvitih državah sveta, smrtnost dojenčkov je padala, povprečno pričakovana življenjska doba je naraščala. Edini veliki minus tedanjega sistema so bile nizke plače zaposlenih v zdravstvu, posebno še zdravnikov.

Seveda je takšno stanje povzročilo negativne učinke na materialnih resursih. Vedno večje število starejšega prebivalstva oboleva za kronično degenerativnimi obolenji in rakom ter s tem povečuje stroške zdravstvenega varstva. Temu dodatno pripomore še vedno večja zdravstvena prosvetljenost prebivalstva in njihova povečana zahtevnost ter koriščenje zdravstvenih uslug, ob dodatno vedno dražji medicinski tehnologiji in eksploziji stroškov za diagnostične preiskave in zdravila. Istočasno upada delež aktivnega prebivalstva, stroški na zaposlenega so vedno večji in vedno bolj obremenjujejo proizvodnjo v gospodarstvu ter nas delajo nekonkurenčne na zahodnem trgu.

Istočasno doživlja naša družba politične spremembe, Slovenci dobimo svojo državo.

Spremembe Zakona o združenem delu ukinejo SOZD, temeljni organizaciji Slovenska Bistrica in Lenart se preoblikujeta v samostojna zdravstvena domova in se ločita od ZD Maribor, ukinejo se samoupravne interesne skupnosti in delegatski sistem. Občinskih prispevnih stopenj ni več, skozi enotno prispevno stopnjo se sredstva zbirajo v integralni republiški proračun, kjer zdravstvo izgublja bitko z ostalimi porabniki, razen tega pa pritekajo sredstva na žiro račune zavodov z eno do dvomesečno zamudo. Amortizacija je minimalna, nato pa še ta znižana na polovico. Zdravstveni sistem je pred zlomom!

Rešitev pride z novo zdravstveno zakonodajo, ki da zakonsko podlago za ustanovitev ZZZS, enormno zvišana prispevna stopnja, ki velja le eno leto, reši finančne probleme, zdravstvo se ekonomsko stabilizira. Uvede se prostovoljno zdravstveno zavarovanje, omogoči se zasebna praksa, formirajo se cehovske zbornice, republika postane lastnik sekundarnega in terciarnega nivoja, občine postanejo lastniki zdravstvenih domov in lekarn.

Mlada država se je ideološko in politično hotela preko noči izenačiti z razvitimi deželami sveta, ki so svojo demokracijo in socialni razvoj izgrajevale desetletja.

Reform v zdravstvu smo se lotili volontersko, prehod v zasebno prakso je bil stihijski in nenadzorovan. Najprej so bili na udaru zdravstveni domovi, saj so v svoji ideji in vsebinski naravnanosti dejanski unikum v svetovnem merilu, kjer je osnovno zdravstveno varstvo pretežno v rokah zasebnih zdravnikov. Odprava zdravstvenih domov bi nedvomno pomenila ideološki anahronizem in korak nazaj. Tudi naziv zdravstveni dom zasluži posebno obravnavo in bi ga bilo potrebno, enako kot na primer slovenski kozolec, ohraniti kot kulturno dediščino (doc. dr. Marjan PREMIK).

Občine so se pokazale kot reven gospodar, spremembe v zdravstvu pa so med zaposlene prinesle nezadovoljstvo, nemir, nelagodje in ogroženost.

Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor je bil še dodatno na udaru. Živel in delal je v okolju, kjer so industrijski giganti, ob izgubi jugoslovanskega trga, padali kot domine. Stečajni postopki, odprodaje lastnih kapacitet vključno z obratnimi ambulantami, slabša skrb za zdravstveno varstvo delavcev, enormno število nezaposlenih, nizek osebni standard in socialna stiska prebivalstva – vse to direktno oz. indirektno vpliva na zdravje prebivalstva.

Ob negativnem vplivu okolja na poslovanje in delovanje Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca so svoje doprinesli še ukrepi ZZZS, ki so bili direktno ali indirektno vezani na uvajanje zasebne prakse.

Najprej standardizacija ekip v sistemu financiranja, ko ZZZS ni priznal zdravstvenemu domu tistega kadra, ki je več kot 10 % odstopal o republiškega povprečja. Nato ukinjanje financiranja specializacij in pripravništva ter končno presežni delavci, ki so ob odhodu koncesionarjev ostali v ZD. Tako je od leta 1993 do 2000 ZZZS odštel zdravstvenemu domu program za 199,89 zaposlenih, medtem ko jih je dejansko odšlo 121.

Razliko 78,90 smo deloma pokrivali z upokojitvami ali z dodatnimi dejavnostmi na trgu. Posebno problematiko nam predstavljajo invalidi II. stopnje (32 delavcev) in III. stopnje (41 delavcev), ki so težje zaposljivi, manj produktivni ter izjemno delovno pravno zaščiteni. Temu se je zadnje čase priključilo se ustavno tolmačenje pravice žensk, da se v delovni dobi lahko izenačijo z moškimi ter pokojninska zakonodaja, ki podpira še nadaljnje zaposlovanje delavcev, čeprav ti izpolnjujejo vse pogoje za upokojitev.

Uvajanje zasebne prakse pa predstavlja še dodatni udarec za zavod. Zanjo se odločajo pravilom moški, kar ob feminizaciji zdravniškega poklica, še posebno v osnovnem zdravstvenem varstvu, predstavlja dodatno breme za zavod (materinstvo in nega otroka), obenem pa je logično, da odhajajo tisti z nadpovprečno glavarino, saj jim le-to omogoča soliden prihodek.

Posledično pada našemu zavodu iz leta v leto povprečno število opredeljenih oseb, tako da smo v skladu z Določili področnega dogovora za zdravstvene domove in zasebno zdravniško dejavnost doživljali negativne poračune, čeprav smo kurativni program v celoti realizirali ("nedoseganje plana količnikov iz glavarine vzporedno niža tudi plačevanje števila količnikov iz obiskov in to za polovični odstotek nedoseganja povprečnih količnikov iz glavarine").

Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor nadalje pesti pomanjkanje zdravnikov splošne medicine. Le-to je posledica politike omejevanja vpisa na Medicinsko fakulteto v Ljubljani. Razliko je Slovenija pokrivala s kolegi iz drugih jugoslovanskih republik, po osamosvojitvi pa se je ta pritok preko noči ustavil. Prav tako se je zmanjšalo število slovenskih študentov, ki  so v preteklosti študirali bodisi v Zagrebu ali na Reki. Nadalje smo eno generacijo zdravnikov izgubili ob podaljšanju študija na 6 let, še eno pa ob uvedbi sekundariata.

Čeprav bi Maribor glede na svojo vlogo v Republiki Sloveniji in dejstva, da je univerzitetno mesto, moral privlačiti visoko kvalificirane kadre, nam je izredna strokovna  ekspanzija Splošne bolnišnice Maribor premočna konkurenca.

Tako naš zavod pomanjkanje zdravnikov kompenzira z reaktivacijo že upokojenih kolegov, z nadurami in pogodbenim delom, kar pa je vse bistveno dražje, kot redno delo mlajših kolegov.

Nadalje nas stroškovno obremenjuje še nedorečena delitev dela med primarnim in sekundarnim nivojem zdravstvenega varstva, ko postaja zdravnik specialist čedalje bolj konzultant, vso diagnostiko in terapijo ter s tem povezane stroške pa prepušča osebnemu zdravniku.

Danes zagotavlja 1020 zaposlenih zdravstvenih delavcev in sodelavcev Zdravstvenega doma  dr. Adolfa Drolca Maribor osnovno in del specialističnega zdravstvenega varstva 183.700 občanom 12 občin bodisi v celoti, bodisi v sodelovanju z zasebniki - koncesionarji.

 STANJE KADRA V ZAVODU V LETU 2000

 Zaposleni izvajajo svojo dejavnost v organizacijski enotah:

•  Splošno zdravstveno varstvo,

•  Medicina dela prometa in športa,

•  Varstvo žensk, otrok in mladine,

•  Zobozdravstveno varstvo,

•  Patronažno varstvo.

Uprava zavoda pa razen vodenja in koordinacije zagotavlja splošno kadrovsko službo, pravno službo, načrtovanje in ekonomske analize, računovodstvo in finance, nabavo in vzdrževanje, računalniško podprt zdravstveno informacijski sistem s statistiko ter varstvo pri delu, v okviru uprave pa deluje še Znanstveno raziskovalni oddelek ter Kolaborativni center svetovne zdravstvene organizacije za primarno zdravstveno nego.

Čeprav je prevladujoča vsebina dela vezana na ustrezno razpršene stacionarne ambulante, s svojo dejavnostjo aktivno posegamo na področje kjer ljudje bivajo (patronažno zdravstveno varstvo, zdravljenje in nega bolnika na domu, laboratorijska služba, medicinska rehabilitacija, reševalna služba, prehospitalna enota nujne medicinske pomoči, skrb za kronične bolnike z dihalno stisko, skrb za onkološke bolnike v terminalni fazi), delajo (Medicina dela prometa in športa) ali se izobražujejo (Dispanzer za predšolske in šolske otroke).

Zaradi nedvomno širše priznanega visokega strokovnega nivoja ter okoliščine, da delujemo v univerzitetnem mestu, predstavlja zavod učno bazo za srednjo in visoko zdravstveno šolo, za vzgojiteljsko smer Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru ter podiplomsko usposabljanje zdravnikov in zobobozdravnikov.

15-im magistrom znanosti ter nizu habilitiranih učiteljev in mentorjev na Visoki zdravstveni šoli Univerze v Mariboru se bo v kratkem pridružilo še 5 kolegic oz. kolegov, ki končujejo podiplomski študij in pripravljajo magistrske naloge. 31 specializantov ter 20 štipendistov, bodočih zdravnikov in zobozdravnikov, pa je znak vitalnosti Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor.

Pri tem nismo zanemarili negovalnega in ostalega kadra v timu, saj se še predobro zavedamo potrebe po celovitosti obravnave varovanca. Preko študija ob delu na Visoki zdravstveni šoli ter kontinuiranega usposabljanja vseh zaposlenih vzdržujemo optimalen strokovni nivo.

Trenutno smo nosilci treh, za Slovenijo pomembnih projektov. Najprej projekt "Kvaliteta in kvantiteta v zdravstveni negi", ki že drugo leto poteka pod pokroviteljstvom Ministrstva za zdravje RS ter financiranjem nizozemske vlade in koordinacijo Univerze v Nijmegnu, kjer bomo dobili primerjalne podatke ter realno ocenili prispevek medicinske sestre v zdravstvenem timu.

S projektom DENVER II. uvajamo sodoben razvojni test za otroke (v sodelovanju z ZD Ljubljana, ZD Koper in ZD Velenje), ki ga je bilo potrebno najprej standardizirati na specifičnost slovenske populacije ter pripraviti podlage za njegovo aplikacijo v delu pediatričnih ambulant v celotni Republiki Sloveniji.

Tretji projekt je mogoče le bolj lokalnega značaja, bo pa prinesel našemu zavodu določene primerjalne prednosti - ISO Standard 9001.

In nenazadnje. Vsa leta realiziramo s strani ZZZS dogovorjen in sfinanciran program zdravstvenih storitev, pri čemer si prizadevamo, da iz leta v leto izboljšujemo kvaliteto in zmanjšujemo čakalne dobe.

To nam ostaja še nadalje osnovni cilj, pri čemer pa bomo prioritete usmerili v preventivne programe, med katerimi bo pomembno vlogo odigral nov Center za zgodnje odkrivanje bolezni dojk vključno z mamografijo. Nedvomno pa bo največji projekt reorganizacija in optimalizacija nujne medicinske pomoči, kjer bomo sodelovali s Splošno bolnišnico Maribor ter nadaljnja posodobitev računalniške tehnologije za zagotovitev pogoja prehoda na Windows okolje ter možnosti Internetne povezave vseh ambulant.

Posebno poglavje predstavlja prostorska problematika ter komunikacija z vodstvi 12-tih občin.

V Mariboru se je investicijski zagon v objekte osnovnega zdravstvenega varstva ustavil leta 1984, ko smo začeli preusmerjati sredstva samoprispevkov v objekte Splošne bolnišnice Maribor. Najprej izgradnja pediatričnega oddelka, nato porodnišnice, medicinsko funkcionalnega trakta III. in internega oddelka.

Z zakonom o zavodih ter novo zdravstveno zakonodajo smo lastništvo javnih zdravstvenih zavodov prenesli na občine (ZD in lekarne) in republiko (zdravstveno varstvo študentov, ZZV, bolnišnice in UKC) ter jih s tem obvezali, da zagotavljajo prostorske pogoje za delo svojih zavodov.

Zaradi neopredeljenosti politike, do kje in kam privatizirati osnovno zdravstveno dejavnost je prišlo celo do navodila Ministrstva za zdravstvo, da se investicije v osnovno zdravstveno varstvo ustavijo. Problem se je zaostril še nadalje zaradi drobljenja občin ter zaradi uvedbe osebnega zdravnika, ko je posledično prišlo do selitve varovancev iz obratnih ambulant v zdravstvene postaje v krajevnih skupnostih in na podeželju. Le-te pa so bile praviloma dotrajane in v slabem stanju.

K sreči so župani novo nastalih občin našli v prizadevanjih po posodobitvi splošnih ambulant v svojem okolju pomembno vsebino skrbi za svoje občane, finančna izravnava občinskih investicij preko Ministrstva za finance pa je omogočila, da smo v zadnjih dveh letih na področju delovanja Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor odpirali kar nekaj novo zgrajenih ali adaptiranih objektov (ZP Duplek, ZP Pernica, ZP Malečnik, Reševalna služba, Študentski dispanzer, mladinsko zobozdravstvo v objektu Ljubljanske ulice, adaptacija in nadgradnja zobnih ambulant na Svetozarevski), v fazi izgradnje pa so ZP v Framu, Selnici ob Dravi, prizidek za potrebe specialističnih zobnih ambulant v Svetozarevski ter manjše sanacije ZP v Šentilju, Rušah, Lovrencu na Pohorju.

Nekaj posodobitev pa je rezultat oddajanja ambulant zasebnikom - koncesionarjem, ki so za posodobitev angažirali lastna sredstva, katera pa se jim najpogosteje vračajo skozi kompenzacijo najemnin.

Vse omenjene investicije predstavljajo za Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor izjemno ekonomsko obremenitev, saj zagotavljamo opremo iz lastne amortizacije, funkcionalni stroški novih objektov pa so praviloma višji, kot so bili pred tem.

Čeprav smo torej priča bogatemu investicijskemu zagonu, naš zavod še vedno zagotavlja velik del osnovnega zdravstvenega varstva v najetih prostorih (cca 4.000 m2), kar predstavlja letno preko 45,000.000 dodatnih stroškov, ki nam jih ZZZS skozi standardizacijo storitev ne zagotavlja, uvedba 19 % DDV pa nam je omenjene stroške še povečala.

Če torej opažamo izredno podporo županov pri izgradnji zdravstvenih kapacitet v lastni občini, potem se ta pripravljenost bistveno zmanjša, kadar gre za skupne investicije v mestu Maribor, da ne govorim o relativno ohlapnemu nadzoru nad izvajanjem določil koncesijskih pogodb z zasebnimi izvajalci. Razen tega se župani ne zavedajo, da vsaka podeljena koncesija pomeni dodatno ogrožanje zdravstvenega doma, katerega soustanoviteljice so njihove občine, marsikdaj pa  podeljena koncesija iznad potreb lastne občine poslabšuje stanje v sosednji.

Ko na koncu analiziramo življenjsko pot Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor vidimo, da smo ves čas sledili idejam dr. Andrije Štamparja, da smo bili vedno pol koraka pred ostalimi, da se je resolucija svetovne zdravstvene organizacije v Almi Ati o primarnem zdravstvenem varstvu sprejemala, ko je naš zavod to idejo že davno sprovajal v praksi ter da smo usmeritev svetovne zdravstvene organizacije iz kurative v preventivo, iz bolezni v promocijo zdravja pričakali pripravljeni.

Naša pomanjkljivost je bila le v tem, da se kot velik sistem nismo uspeli pravočasno prilagajati političnim in ekonomskim spremembam v naši družbi, ki so posledično v preveliki meri vplivale na naše poslovanje in poslovne rezultate, nedorečena zdravstvena politika, pomanjkanje podzakonskih aktov, rigidna delovno pravna zakonodaja pa nam niso dali orodja, da bi se tem spremembam hitreje prilagodili.

Utrujeni smo postali od nenehnega dokazovanja v svoj prav, od prepričevanja odgovornih, da specifičnost okolja kjer delujemo zahteva diferencirane standarde in specifičen pristop.

Namesto, da bi se vsi zgledovali po pozitivnih vzorcih, ki bi kot vlečni konji potegnili za sabo še ostale sredine v Sloveniji, postajajo povprečja edino merilo in edini meter.

Zagotavljanje nadpovprečnega standarda zdravstvenih storitev ob povprečnem financiranju le-teh, pomeni le vedno težje poslovanje in vedno večje izgube!

Korak nazaj bo za marsikoga boleč. Za 183.700 naših varovancev ter za 1.020 zaposlenih.

 GLAVNI DIREKTOR

 prim. Anton ŽIDANIK, dr.med.spec


                                                                                                                                                            na vrh