Ali se odrasli lahko spreminjamo ?

SVOJEGA ZNAČAJA GOSPODARJI

Naša žena 2004, 2: 6-9.

O osebnostnem zorenju, o vplivu zdravil na značajske spremembe ter komercializaciji in zlorabi modnega trenda osebne rasti smo se pogovarjali z znanim mariborskim psihiatrom in psihoterapevtom, dr. Milošem Židanikom.

ZNAČAJ SE BRUSI Z LETI

Zadnje čase v medije iz znanstvenih krogov vse bolj prodirajo nove teorije o tem, da nismo osebnostno "zakoličeni" že v mladosti in da se človekov značaj lahko spremeni tudi v zrelejših letih. Ali to pomeni, da ni nikoli prepozno za načrtne osebnostne spremembe?

Mislim, da dejansko ni nikoli prepozno za osebnostno zorenje in rast. Vendar je globina sprememb le odvisna od nekih osnovnih danosti, tako določene intelektualne gibkosti, kot dobre čustvene integriranosti. Obdobje starosti v splošnem pomeni slabšo sposobnost prilagajanja, manj je psihične energije za vzdrževanje obramb, zato je za globlje osebnostne spremembe v tem obdobju po mojem mnenju prepozno. Ni pa prepozno za premike na polju doživljanja sebe in življenja nasploh, kar je izjemnega pomena za občutek notranjega ravnotežja. Sicer so psihoanalitično osnovane osebnostne teorije prve govorile o osebnostnih spremembah prav kot o cilju terapije. In o osebnostnem zorenju v odnosu z drugimi ljudmi. Nekaj podobnega so možne spontane osebnostne spremembe, ki so posledica individualnega osebnostnega zorenja skozi čas. Saj tudi brez psihoterapevtskega procesa ne ostanemo celo življenje otroci, ampak zorimo v mladega odraslega, v človeka zrelih let in starostnika. Vsako življenjsko obdobje prinaša s seboj značilne razvojne naloge, ob katerih zori in se spreminja vsak od nas.

Naš značaj deluje v interakciji z okoljem in se zrcali v soljudeh. Kako lahko dobimo objektivno sliko lastnega značaja?

Ne vem. V nas je toliko obrambnih mehanizmov, ki nam prikrivajo lastno podobo, tako, da se lahko objektivni sliki ob izrazitem gojenju sposobnosti za opazovanje samega sebe, po mojem mnenju samo približujemo. Zdi se mi, da smo ljudje nikoli povsem odkrita zakladnica in ko že mislimo, da je resnica že tu pred nami, nas vedno znova kaj preseneti. Poleg tega je človek in s tem tudi njegov značaj, v nenehnem gibanju. Naše reakcije so odvisne od nezavednih spominov in miselnih povezav, od trenutnega počutja in tolikih zunanjih dejavnikov, da so pri istem človeku v podobnih situacijah lahko povsem drugačne. »Objektivni resnici« se morda lahko približajo osebnostni testi, ki niso pod vplivom subjektivne presoje, vendar so primerjave rezultatov različnih psiholoških osebnostnih testov, opravljenih na istih ljudeh, pokazale na zelo slabo ujemanje med rezultati. V vsakem primeru lahko tako bolj govorimo le o približkih, ne pa o objektivni sliki.

ZNAČAJSKE POTEZE KOT PODLAGA TRPLJENJA

Lani ste omenili, da delate raziskavo o duševnem zdravju Slovencev: zdaj ko ste  analizirali rezultate, jih lahko povzamete?

Raziskava je bila opravljena na vzorcu 1655 ljudi. Omenil bi le najpogostejše psihične motnje – depresija je bila prisotna pri 21,9% moških in 40,8% žensk (drugje v splošnih populacijah so bili ti deleži med 2,6 in 26,8%), samomorilnost pri 5,7% moških in 5,3% žensk (sicer drugje med 2,6 do 6,5%), zloraba alkohola pri 20,5% moških in 6,9% žensk, odvisnost od alkohola pa pri 8,4% moških in 0.8% žensk – ti podatki so primerljivi s podatki Svetovne zdravstvene organizacije. Je bila pa raziskava opravljena na mariborskem področju, kjer je več brezposelnosti, več posledičnih socialno-ekonomskih stisk in tako tudi več depresivnih stanj. Veliko pove podatek, da je bilo kar 22,4% moških in 18,2% žensk že pregledanih pri psihiatru, kar po eni strani govori za veliko pogostnost psihičnih motenj, po drugi pa za dobrodošlo razbijanje predsodkov pred obiskom pri psihiatru.

Ste v svoji raziskavi opazili, da je med Slovenci poudarjena želja po spreminjanju lastnega značaja?

Tega nisem zajel med cilje raziskave. Moj osebni vtis pri vsakodnevnem delu v psihiatrični ambulanti je, da je najbolj poudarjena potreba pri ljudeh lajšanje njihove duševne bolečine. Značajske poteze so predmet pritožbe bolj takrat, kadar jih sam bolnik prepozna kot podlago svojemu trpljenju. Tak primer je npr. pomanjkanje samozavesti. Sicer pa je lasten značaj praviloma usklajen z našim jazom, je rezultat tega, kar smo se naučili skozi svoje življenje, kako najlažje in s čim manj bolečine priti skozi stresne in konfliktne situacije. Hitro opuščanje teh vzorcev je prej povezano z uporom naše psihe in neredko celega telesa. Vsak posameznik v trenutku najde tisoč in en razlog, da mu tega ne bi bilo potrebno storiti. Tako se naš značaj z leti bolj počasi brusi kot pa hitro spreminja in to tako, da se tega pravzaprav niti ne zavedamo. Morda čez leto, dve, ko pogledamo nazaj in doživimo preblisk, včasih bi pa reagiral povsem drugače.

ZDRAVILA LAHKO POSPEŠIJO OSEBNOSTNE SPREMEMBE

Znanstveniki so odkrili povezave določenih značajskih potez s kemičnimi procesi v telesu (na primer povezavo med sovražnostjo in serotoninom). Tu se pojavlja etično vprašanje: strah pred zlorabo določenih snovi oz.strah pred tem, da bomo v prihodnosti s kemijo in medicino spreminjali osebnost tako kot zdaj na primer spreminjamo zunanji videz.

Mislim, da bo do zlorab vedno prihajalo, da se temu ne bomo mogli izogniti. Vendar bo to odločitev posameznika v skladu z njegovo osebnostjo in odgovornostjo. Zavedanje o zlorabah raznih substanc se vedno bolj širi. Če so športniki včasih še jemali neke tablete ne da bi vedeli, kaj je v njih, je danes o tem že toliko informacij, da se nihče ne more več skriti za nevednostjo. Osebnostne spremembe je možno pospešiti z uživanjem zdravil, vendar je to po eni strani nadzorovan proces (s strani terapevta), po drugi pa zaželen (s strani klienta). Čim ni več zaželen, se lahko jemanje zdravil prekine, saj terapevt ne more jemati zdravila namesto svojega klienta, ta je v tej svoji odločitvi povsem svoboden. Spomnim se primerov, ko sem depresivni bolnici predpisal antidepresiv, vendar je svojo žalost potrebovala, ker se je v njej bolj čutila kot brez nje. Pomanjkanje žalosti je občutila kot izgubo in tako sva se dogovorila za prekinitev jemanja zdravila. Ali pa drug primer – bolnica, ki se ni nikoli znala postaviti zase, je s pomočjo antidepresiva postala močnejša, začela se je upirati možu, kar je vodilo v konflikte. Na naslednjem srečanju je izrazila odpor proti nadaljnjemu jemanju zdravila, ker njeno novo vedenje ni bilo več v skladu s predstavo, ki jo je imela o sebi in to njeno odločitev sem sprejel.

Pod vplivom novih znanstvenih teorij je osebna rast postala moda. Kako izbrati pravo metodo?  Pri nas je veliko tečajev za osebno rast, veliko gurujev in motivatorjev. So med njimi tudi šarlatani?

Ljudje smo različni, z različnimi potrebami in predstavami katera pot do notranje spremembe nam je najbližje. Pogosto različne poti vodijo k istemu ali vsaj podobnemu rezultatu. Zato je dobro, da imamo na voljo toliko različnih poti, med katerimi lahko izberemo tisto, ki je našim individualnim potrebam najbližja. Če zelo posplošim, gre v osnovi za dvoje različnih poti: individualne odkrivajoče, ki odgovore na vprašanja iščejo v sebi, v lastnih individualnih izkušnjah in prepričanjih ter pokrivajoče, ki ponudijo odgovore izven posameznika, ki učijo, da je potrebno negativne izkušnje enostavno pustiti za sabo ter nudijo razne sprostitvene, vizualizacijske ali notranje-energetske tehnike, ki skušajo ta cilj posamezniku omogočiti. Terapevtov je seveda zelo veliko, veliko je tudi teoretičnih izhodišč, s pomočjo katerih terapevti delujejo. Različno dolga so izobraževanja, ki vodijo do nekega strokovnega naziva. Žal pri nas zakonodaja o psihoterapevtski dejavnosti še ni sprejeta, tako, da je zaradi tega dejansko nek odprt prostor, ki dopušča šarlatanstvo. Ko bodo stvari dorečene vsaj za psihoterapevtske storitve, bodo ljudje morda lažje ločili med različnimi potmi in se potem zavestno odločili tudi za šarlatana, če bodo tako želeli. Drug problem pa je izrazito pomanjkanje izobraženih psihoterapevtov v slovenskem prostoru, ki še daleč ne morejo zadostiti vsem potrebam, tako da se ljudje lahko zatekajo k šarlatanom prav zaradi nedostopnosti primerno izobraženih terapevtov. Vzrok je v dolgotrajnem in dragem izobraževanju ter pomanjkanju inštitucij, ki bi zaposlovale in financirale psihoterapevtsko izobraževanje. Upam, da se bo to enkrat v prihodnosti spremenilo.

Vedrana Grisogono