Miloš Židanik. Isis 2003, (12): 45.

Ob bliskovitem razvoju medicinske znanosti imam občutek, da je medicina (in z njo tudi psihiatrija) stara komaj kakšnih pet let. Morda je še celo to zelo optimistična ocena: napisani medicinski učbeniki so neredko zastareli že ob izidu (vsekakor pa zastarijo v petih letih po natisu) in če kot vir strokovnih informacij na spletu uporabimo Medline, moramo brskanje po člankih, starejših od petih let, posebej opredeliti. Žal med študijem medicine zgodovine medicinskih ved nisem jemal preveč resno. Danes razmišljam drugače. Znanstvena veda, ki izgubi zavedanje svojih korenin, obvisi v zraku in izgublja občutek za človeka. Zato zavidam psihologiji, ki je psihiatriji sorodna znanost. Spominjam se predavanja psihologa prof. dr. Muska o etiologiji tipov osebnosti, ki v moderni psihiatriji ne obstajajo več in skupne zadrege ob mojem vprašanju, če podaja njegovo predavanje zgodovinski pregled ali aktualna razmišljanja. Spregledal sem bogastvo humanistične vede, ki kot enakovredne jemlje teorije, ki so se skozi tisočletja pojavljale v zgodovini človeštva, ki se pretakajo in oplajajo ena v drugi. Tako me je pred časom zabavalo, ko sem med vélikimi psihologi videl naštete zdravnike, na čelu s Freudom, Adlerjem in Jungom, danes pa to sprejemam z olajšanjem, ker se moderna psihiatrija tako zelo trudi potisniti te velikane v zgodovino in s tem, kot sem zapisal zgoraj, v neobstoj.

Medicina (in z njo psihiatrija) je seveda objektivna »evidence-based« znanost. Rezultati raziskav z biološkimi, genetskimi in nevroanatomskimi substrati so objektivno merljivi, raziskave se lahko brez težav (če so le na voljo finančna sredstva in skupina raziskovalcev) ponovijo na drugem vzorcu s podobnimi rezultati. Da so te raziskave pomembne, ni dvoma, kot tudi ne, da so prinesle velik razmah medicinske znanosti. Vendar ima psihiatrija v medicini posebno mesto, ker se v osnovi naravoslovna znanost prekriva s humanističnimi vedami. Kako pa je z znanji, ki prihajajo iz psihoanalitičnih smeri, ki jih moderna psihiatrija tako vztrajno odriva v zgodovino? Za raziskovanje bioloških in dednih dejavnikov je potrebno objektivno manj predznanja kot pri raziskovanju znotraj psihoanalitične paradigme, raziskovalci se lahko naslonijo na trdne zakonitosti znanstvenega raziskovanja. Tako magistrski študij, ki posameznika izobrazi za samostojno znanstveno raziskovanje, traja okoli tri leta, podiplomsko psihoterapevtsko izobraževanje za samostojno delo v psihoterapiji, pa vsaj dvakrat toliko. Vendar so raziskovanja znotraj psihoanalitične paradigme praviloma omejena na analize primerov, ki so zaradi individualnosti in dolgotrajnosti diagnostičnega in terapevtskega pristopa, različnih teoretičnih osnov ter individualnih razvojnih značilnosti bolnika, težko ponovljiva. Zato je v znanstveni literaturi raziskovanje znotraj medicinsko fiziološke paradigme v polnem razmahu, znotraj psihoanalitične pa bolj ali manj stagnira. Tako pritiski farmacevtskih družb kot državnih zavarovalnic (zaradi dolžine psihoanalitičnih terapevtskih procesov) odrivajo nosilce psihoanalitične paradigme na rob dogajanja ne le v raziskovanju, temveč medicine v celoti. Kar ni »evidence-based« v medicini upravičeno izginja iz terapevtskih smernic. Kako pa je v psihiatriji? Kaj nam v psihiatriji ostane, če bomo uporabljali le »evidence-based« znanje in terapevtske smernice, ki iz tega sledijo?

Za primer navajam pripoved 40-letnega bolnika z depresijo. »Z ženo sva se ponovno močno skregala zaradi hčere (ima bulimijo). Očitala mi je vse, kar sem naredil narobe v zadnjih petnajstih letih zakona. Ker je verbalno spretnejša, sploh nisem prišel do besede. Počutil sem se bedno, kot največji bedak na tem svetu. Razjezil sem se, zaloputnil z vrati in odšel od doma. V prsih me je tiščalo, šlo mi je na jok, razmišljal sem, kakšen smisel ima sploh, da se še trudim. Potem sem šel na grob moje mame (umrla pred osmimi leti) in se razjokal. Tam mi je malo odleglo.« Zapisana izpoved ima veliko različnih terapevtskih oprijemališč pri različno izobraženih psihiatrih.

Prvi psihiater bo imel pred očmi dejstvo, da je prišlo do poslabšanja depresije. Raziskave sporočajo, da je neredno jemanje in opuščanje zdravil pravilo in ne izjema, zato bo čas, ki ga ima na razpolago za pogovor z bolnikom, namenil edukaciji bolnika glede potrebe po rednem jemanju zdravil (ki jih je dejansko precej neredno jemal).

Drugi psihiater bo spoznal, da je problem v odnosu med zakoncema, v njuni komunikaciji in bo bolnika educiral, kako se pogovarjati med seboj. Sam v ta namen rad priporočam Moellerja (Resnica se začenja v dvoje, Mohorjeva družba Celje, 1995).

Tretji psihiater bo spoznal, da je najšibkejši člen v družini hčerka, preko katere se kanalizira napetost, ki izvira iz neustrezne komunikacije v družini. Priporočal bo družinsko terapijo, v katero bo skušal pritegniti vse ostale družinske člane.

Četrti psihiater bo videl motnje samopodobe (selfa) in simbiotične tendence. Motnje samopodobe si bo razložil kot reaktivne v sklopu depresije, sploh, ker tudi drugi pokazatelji kažejo na odvisnostno osebnostno strukturo. Tako bo terapevtski proces usmeril v krepitev meja ega in trening asertivnosti bolnika.

Peti psihiater bo videl motnje samopodobe in simbiotične tendence. Sklepal bo, da do takih motenj samopodobe ob relativno zdravem (dobro integriranem in koherentnem) selfu ne more priti, sploh, ker je bolnik tudi sicer nakazoval cepitev objektov na samo-dobre ali samo-slabe. Tako bo zaradi narcistične osebnostne strukture v ozadju pustil simbiotične tendence na miru, ker so bolniku v pomoč, da ga vlečejo v empatičen odnos z drugimi ljudmi, nadaljnji terapevtski proces pa bo vodil k integraciji razcepljenih podob sebe in objektov v koherentno podobo.

Obstajata še šesti in sedmi psihiater, ki bosta vsak opazila svoje, drugačno oprijemališče glede na svoje znanje in teoretično ozadje, ki jima je blizu.

Seveda je vsak od naštetih terapevtskih pristopov pravilen in verjetno bi tudi vsak bolniku pomagal pri subjektivnem izboljšanju počutja. Pogosto je zdravilno že samo to, da je nekdo pokazal zanimanje za bolnika in si vzel čas zanj. Problem vidim nekje drugje. Le če bomo imeli dovolj znanja, bo imel bolnik izbiro zdravljenja glede na lastne individualne potrebe in mi bomo lahko bolnika vodili po poti, ki bo obrodila največ sadov. Bojim se, da se nam lahko primeri, da bo pri prehodu v doktrino, ki bo temeljila izključno na znanstveno preverljivih in dokazljivih terapevtskih smernicah, iz psihiatrije izpadlo dragoceno znanje. Videli bomo le še hitre poti (tudi z vprašalniki, ki jih tako rade delijo farmacevtske firme) do diagnoze in priporočene terapevtske smernice. Ostalo pa prepustili zgodovini … ?

nazaj