Isis 2002, XI (10): 126-7.

 Letošnji tretji kongres Svetovne psihoterapevtske zveze je potekal pod geslom Anima mundi: izziv globalizacije. Udeležilo se ga je okrog 5000 psihoterapevtov iz vseh koncev sveta, s svojimi prispevki se je predstavilo 800 aktivnih udeležencev.

Temu primerna babilonska zmešnjava jezikov je bila značilnost otvoritvenih in pozdravnih govorov predstavnikov krovnih psihoterapevtskih zvez vseh kontinentov prvega dne. Aktualni kongres je bil za nekaj časa zadnji v Evropi, ker se čez tri leta seli v Buenos Aires, zatem v Peking, za organizacijo naslednjega pa si že prizadeva krovna zveza, ki pokriva Avstralijo, Novo Zelandijo in Oceanijo. Uvodni govor je imel Horst Eberhard Richter, ki je napovedal konec egomanije. Svoja razmišljanja o počasnem opuščanju grandiozne samopodobe zahodnega človeka, usmerjenega v zmagovalne elite in zaničevanje šibkih, je oprl na široko raziskavo javnega mnenja v Nemčiji v letu 2000. Povedal je, da želimo ljudje spet več bližine, da je opazen premik iz »jaz« na »mi(dva)«. Ta trend vodijo ženske in moški jim oklevajoče sledimo. Gre za žensko orientacijo razumevanja odnosov in ljudi, za poudarjanje čustev, dolgotrajnih zvez in skrbi za druge ljudi. Seveda tudi on ni mogel mimo aktualnih dogodkov v Ameriki in svetu po 11. septembru. O terorizmu je povedal, da gre za popačeno in negativno obliko skupne odvisnosti, ki je nočemo priznati in o Bushevih reakcijah, da so v svojem bistvu agresivna obramba lastnih notranjih ogroženosti. Nasploh je 11. september pustil pečat temu kongresu. Richterjeve misli je presenetljivo nadaljeval Guy Corneau, kanadski jungovsko orientiran psihoterapevt, ki je v meni pustil ezoterični vtis. S širokim ameriškim nasmeškom je po širši predstavitvi svojih nastopov pred kamero in ameriškimi psihoanalitiki predstavil newyorška dvojčka kot simbola ameriške falične ego moči, izolirana in zavarovana na otoku, kar pomeni nesposobnost poslušanja druge strani in samovzdrževanje ega oz. materializma. Vprašal nas je kaj bi mi naredili, če bi bili med tisto milijardo ljudi mlajših od 25 let, ki je dobro izobražena, a brez prihodnosti, ki gleda na TV iste nadaljevanke kot Američani, ki hrepenijo po istih stvareh, ki želijo biti del tega in ker ne morejo, hočejo to uničiti. Poudaril je razcepljenost med obema stranema, na eni strani materializem, na drugi duhovnost in da obe strani potrebujeta druga drugo. Vzporednico je potegnil tudi s psihoterapevtsko obravnavo, kako vzpodbujamo paciente, da pridejo v stik z lastno senco, jezo in diktatorjem, ki je v vsakem od nas ter kako je bolje, da smo z njim v stiku, sicer obstaja nevarnost, da nas prevzame. Povsem ezoteričen je bil njegov zaključek, češ da je naivno verjeti, da bomo rešili problem, če uničimo nasprotnika zunaj sebe, ker je nasprotnik v nas. Njegovo nasprotje je bil Arno Gruen, Nemec, ki je predstavil vsebino svoje knjige, ki govori o nasilju in desnem ekstremizmu. Govoril je o istih vsebinah, a na stvaren način. Problem, pravi, je v zgodnjih razvojnih deficitih, v bolečih razčlovečujočih dogodkih, ki nas vse združujejo, tako brokerje na borzi, menedžerke, ki se izživljajo na fitness napravah, kot levo in desno radikalno usmerjene ljudi. Ta razvoj je isti v vseh ljudeh v naši kulturi, ker je odnos med starši in otrokom osnovan na moči, ki otroku ne pusti odraščati in zoreti. Ubogljivost je možna samo z utišanjem otrokovih želja in sovražna sporočila staršev se manifestirajo v sovražnosti znotraj nas. Nekateri ljudje lahko potem hodijo zravnano le, če sovražnost v sebi usmerijo navzven. Ne vidijo, da so sami žrtve, proces gre naprej s tem, da delajo žrtve iz drugih. Bolečino, ki povzročajo drugim, zasmehujejo in zato se smejijo, ko druge zaničujejo, mučijo in ubijajo. S tem zasmehujejo lastno bolečino in se distancirajo od nje. Naše upanje na prihodnost, je povedal v zaključku, sloni na tretjini ljudi, na tistih, ki premorejo empatijo, ki imajo zgodnjo izkušnjo k otroku prihajajoče ljubezni.

Joseph Lichtenberg iz Washingtona je govoril o globalizaciji, ki je bila včasih krajevna, sedaj ekonomska, vedno pa kulturna. Vedno, pravi, gre za prevlado enih nad drugimi, kritični faktor pa predstavlja aroganca dominantne sile in pomanjkanje empatije za potrebe drugih. Odnos med prevladujočim in podredujočim je predstavljal na podlagi različnih odnosov med starši in otroci. Spet stvarnejši od Američana je bil Stephan Rudas, Avstrijec, ki je govoril o poteh in stranpoteh globalizacije. Ugotavlja, da so naše intelektualne sposobnosti strmo narasle, psihosocialna inteligenca, vprašanje kulture, ki inteligenco usmerja, pa se razvija počasneje. Razumevanje duševnih procesov in psihosocialnih odnosov je možno le s trudom, ker je »duša neviden organ«. Globalizacijski tokovi so bili prisotni že prej v naši preteklosti, danes pa je v ospredju hitrost globalizacijskih procesov. Tako velika hitrost ne ustreza več naši duševnosti. Ena tretjina ljudi živi v stabilnih psihosocialnih razmerah, dve tretjini v revščini. Starši skušajo svoje otroke spraviti v privilegiran položaj zgornje tretjine družbe, kar pomeni že najzgodnejšo tekmovalnost in vzgojo v storilnost. Ko govorimo, da imajo otroci pravico do otroštva, se to obrača v povsem drugo smer: v npr. učenje tujih jezikov in računalništva v predšolskem obdobju. Narašča individualizacija, internet in telekomunikacija. S tem se izgublja odnos. Globalizacija omogoča eksplozijo informacij. Naša pravica je, da izvemo vse brez omejitev in to čimprej. Problem je v pravi poplavi informacij in v posledični nezmožnosti ločevanja bistvenih od nebistvenih ter v razlagi podatkov. Zato iščemo enostavne in hitre razlage tudi pri zelo zapletenih vsebinah, ki jih lahko dojamemo le s poglobljenim in dolgotrajnim študijem. Nujen je, pravi, razvoj informacijske kulture, da ne izgubimo orientacije. Nekako nadaljevanje njegovega razmišljanja z zasukom v drugo smer je bila delavnica o »online terapiji« oz. terapiji po internetu, ki jo je predstavila Kate Anthony iz Anglije (www.kateanthony.co.uk). Povedala je, da klienti iščejo pot do terapevtov po internetu, da je to dejstvo in da se zato moramo s tem pojavom soočiti ter se s njim ukvarjati. Navedla je nekaj zanimivih značilnosti. Prva je dostopnost brez čakalnih vrst, ni problemov z vožnjo do ambulante, kar je pomembno za telesno prizadete posameznike. Druga značilnost je racionalno izražanje: ob tipkanju besedila posameznik svoje vsebine na zaslonu bere in jih deloma predela še preden sporočilo odpošlje. Tretja je enakomerna porazdelitev moči: klient ostane na svojem domu in ima varno razdaljo do terapevta, ki si ga sam poišče preko spletnih strani. Zato tudi ni obramb in odporov, klienti so bolj odprti, takoj odpirajo svoje prave probleme. Problem je lahko idealizacija terapevta: svojega sogovornika si klient predstavlja s fantazijo in tako je potrebno veliko delati na teh predstavah, ko in če je bila terapija po internetu le vstopnica v klasično terapijo. Prednost te terapije je tudi ta, da si klienti lahko natisnejo zapis poteka izmenjave sporočil in ga do naslednjega pogovora večkrat predelajo. Zanimivost in posebnost je izražanje čustev v pisani besedi. Tako s smeškom :o) , ki ga vidimo, če nagnemo glavo na levo stran, izražamo veselje, lahko pa tudi potočimo solzo :'o( , smo jezni >:o(  ali pa komu pokažemo jezik :oP . Nekoga lahko objamemo (((Miloš))), si oddahnemo <<sigh >> , se na glas nasmejimo: lol (laugh out loud) ali pa še bolj na glas: rofl (rolling on floor laughing). Na nekoga lahko tudi ZAKRIČIMO. Skratka, gre za posebnosti v komunikaciji, ki so del internetne subkulture in ki se je moramo najprej privaditi, če želimo komunicirati po spletu. Problemi so v izboru primernosti klientov za takšno terapijo. Odsvetujejo psihotične bolnike in opozarjajo pred virusi, ki jih nekateri jezni klienti pošiljajo s svojo elektronsko pošto. Važno je tudi postavljanje mej: klienti imajo dostop do interneta 24 ur dnevno vse dni v tednu in terapevt jim mora znati postaviti neko zdravo mejo izmenjave sporočil, drugače je na poti v izgorevanje.

Eden izmed vrhuncev kongresa je bil nastop Sophie Freud, Freudove vnukinje, ki je pred nabito polno dvorano govorila o napačnih prerokih. Njihove lastnosti so fanatizem, prepričanje v lastne resnice in siljenje drugih, da te resnice sprejmejo, netoleranca in podcenjevanje drugačnih idej, zaničevanje ljudi, ki jim ugovarjajo, sledenje reklu, da cilj opravičuje sredstva, privzdignjenost lastne veličine tudi nad lastnimi pravili in obdajanje s pripadniki, ki bodo njihovo religijo nadaljevali. Hitlerja je zgolj omenila, ustavila se je le toliko, da je obračunala z Mojzesom, večji del njenega precej osebnega obračuna pa je veljal velikim očetom psihoterapije: Freudu, Jungu in Kohutu. S primeri je šla skozi svoj opis napačnih prerokov in vse tri predstavljala izključno iz te perspektive. Odvzela jim je privzdignjen položaj in jih naredila bolj človeške, kar ji je uspelo narediti v zelo nenasilnem slogu.

Drug vrhunec kongresa, vsaj za našo slovensko delegacijo, je bilo predavanje našega kolega psihoanalitika mag. Bohaka o psihoterapevtskem delovanju v helenističnem času in prostoru. Predstavil je, kako so se z večnimi temami osebnostne rasti, problemi lastne identitete in vprašanji o smislu soočali stari filozofi. Pred našimi očmi je vstala analiza sanj, ki je v Aristotelu našla prvi znanstveni pristop, zatem Sokratov način vodenja pogovora z obilico empatije, pri koncu pa se je kolega ustavil pri Marcu Avreliju in njegovem iskanju notranjega miru. Sicer je mag. Bohak predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo in predstavnik Slovenije v Svetovni psihoterapevtski zvezi. Ob zadnjih odlično organiziranih 2. študijskih dnevih 7.-8. junija letos na Rogli, je predsednik Svetovne zveze Alfred Pritz predlagal organizatorjem srečanja organizacijo Evropskega psihoterapevtskega kongresa v Sloveniji. Tako da bo morda v prihodnjih letih podoben kongres, seveda v nekoliko manjšem obsegu, organiziran tudi pri nas.