TRETJI
SVETOVNI PSIHOTERAPEVTSKI KONGRES
Isis
2002, XI (10): 126-7.
Letošnji
tretji kongres Svetovne psihoterapevtske zveze je potekal pod geslom
Anima mundi: izziv globalizacije. Udeležilo se ga je okrog 5000
psihoterapevtov iz vseh koncev sveta, s svojimi prispevki se je
predstavilo 800 aktivnih udeležencev.
Temu primerna babilonska zmešnjava jezikov je bila
značilnost otvoritvenih in pozdravnih govorov predstavnikov krovnih
psihoterapevtskih zvez vseh kontinentov prvega dne. Aktualni kongres je
bil za nekaj časa zadnji v Evropi, ker se čez tri leta seli v Buenos
Aires, zatem v Peking, za organizacijo naslednjega pa si že prizadeva
krovna zveza, ki pokriva Avstralijo, Novo Zelandijo in Oceanijo. Uvodni
govor je imel Horst Eberhard Richter, ki je napovedal konec egomanije.
Svoja razmišljanja o počasnem opuščanju grandiozne samopodobe
zahodnega človeka, usmerjenega v zmagovalne elite in zaničevanje šibkih,
je oprl na široko raziskavo javnega mnenja v Nemčiji v letu 2000.
Povedal je, da želimo ljudje spet več bližine, da je opazen premik iz
»jaz« na »mi(dva)«. Ta trend vodijo ženske in moški jim oklevajoče
sledimo. Gre za žensko orientacijo razumevanja odnosov in ljudi, za
poudarjanje čustev, dolgotrajnih zvez in skrbi za druge ljudi. Seveda
tudi on ni mogel mimo aktualnih dogodkov v Ameriki in svetu po 11.
septembru. O terorizmu je povedal, da gre za popačeno in negativno
obliko skupne odvisnosti, ki je nočemo priznati in o Bushevih
reakcijah, da so v svojem bistvu agresivna obramba lastnih notranjih
ogroženosti. Nasploh je 11. september pustil pečat temu kongresu.
Richterjeve misli je presenetljivo nadaljeval Guy Corneau, kanadski
jungovsko orientiran psihoterapevt, ki je v meni pustil ezoterični
vtis. S širokim ameriškim nasmeškom je po širši predstavitvi svojih
nastopov pred kamero in ameriškimi psihoanalitiki predstavil newyorška
dvojčka kot simbola ameriške falične ego moči, izolirana in
zavarovana na otoku, kar pomeni nesposobnost poslušanja druge strani in
samovzdrževanje ega oz. materializma. Vprašal nas je kaj bi mi
naredili, če bi bili med tisto milijardo ljudi mlajših od 25 let, ki
je dobro izobražena, a brez prihodnosti, ki gleda na TV iste
nadaljevanke kot Američani, ki hrepenijo po istih stvareh, ki želijo
biti del tega in ker ne morejo, hočejo to uničiti. Poudaril je
razcepljenost med obema stranema, na eni strani materializem, na drugi
duhovnost in da obe strani potrebujeta druga drugo. Vzporednico je
potegnil tudi s psihoterapevtsko obravnavo, kako vzpodbujamo paciente,
da pridejo v stik z lastno senco, jezo in diktatorjem, ki je v vsakem od
nas ter kako je bolje, da smo z njim v stiku, sicer obstaja nevarnost,
da nas prevzame. Povsem ezoteričen je bil njegov zaključek, češ da
je naivno verjeti, da bomo rešili problem, če uničimo nasprotnika
zunaj sebe, ker je nasprotnik v nas. Njegovo nasprotje je bil Arno Gruen,
Nemec, ki je predstavil vsebino svoje knjige, ki govori o nasilju in
desnem ekstremizmu. Govoril je o istih vsebinah, a na stvaren način.
Problem, pravi, je v zgodnjih razvojnih deficitih, v bolečih razčlovečujočih
dogodkih, ki nas vse združujejo, tako brokerje na borzi, menedžerke,
ki se izživljajo na fitness napravah, kot levo in desno radikalno
usmerjene ljudi. Ta razvoj je isti v vseh ljudeh v naši kulturi, ker je
odnos med starši in otrokom osnovan na moči, ki otroku ne pusti odraščati
in zoreti. Ubogljivost je možna samo z utišanjem otrokovih želja in
sovražna sporočila staršev se manifestirajo v sovražnosti znotraj
nas. Nekateri ljudje lahko potem hodijo zravnano le, če sovražnost v
sebi usmerijo navzven. Ne vidijo, da so sami žrtve, proces gre naprej s
tem, da delajo žrtve iz drugih. Bolečino, ki povzročajo drugim,
zasmehujejo in zato se smejijo, ko druge zaničujejo, mučijo in
ubijajo. S tem zasmehujejo lastno bolečino in se distancirajo od nje.
Naše upanje na prihodnost, je povedal v zaključku, sloni na tretjini
ljudi, na tistih, ki premorejo empatijo, ki imajo zgodnjo izkušnjo k
otroku prihajajoče ljubezni.
Joseph
Lichtenberg iz Washingtona je govoril o globalizaciji, ki je bila včasih
krajevna, sedaj ekonomska, vedno pa kulturna. Vedno, pravi, gre za
prevlado enih nad drugimi, kritični faktor pa predstavlja aroganca
dominantne sile in pomanjkanje empatije za potrebe drugih. Odnos med
prevladujočim in podredujočim je predstavljal na podlagi različnih
odnosov med starši in otroci. Spet stvarnejši od Američana je bil
Stephan Rudas, Avstrijec, ki je govoril o poteh in stranpoteh
globalizacije. Ugotavlja, da so naše intelektualne sposobnosti strmo
narasle, psihosocialna inteligenca, vprašanje kulture, ki inteligenco
usmerja, pa se razvija počasneje. Razumevanje duševnih procesov in
psihosocialnih odnosov je možno le s trudom, ker je »duša neviden
organ«. Globalizacijski tokovi so bili prisotni že prej v naši
preteklosti, danes pa je v ospredju hitrost globalizacijskih procesov.
Tako velika hitrost ne ustreza več naši duševnosti. Ena tretjina
ljudi živi v stabilnih psihosocialnih razmerah, dve tretjini v revščini.
Starši skušajo svoje otroke spraviti v privilegiran položaj zgornje
tretjine družbe, kar pomeni že najzgodnejšo tekmovalnost in vzgojo v
storilnost. Ko govorimo, da imajo otroci pravico do otroštva, se to
obrača v povsem drugo smer: v npr. učenje tujih jezikov in računalništva
v predšolskem obdobju. Narašča individualizacija, internet in
telekomunikacija. S tem se izgublja odnos. Globalizacija omogoča
eksplozijo informacij. Naša pravica je, da izvemo vse brez omejitev in
to čimprej. Problem je v pravi poplavi informacij in v posledični
nezmožnosti ločevanja bistvenih od nebistvenih ter v razlagi podatkov.
Zato iščemo enostavne in hitre razlage tudi pri zelo zapletenih
vsebinah, ki jih lahko dojamemo le s poglobljenim in dolgotrajnim študijem.
Nujen je, pravi, razvoj informacijske kulture, da ne izgubimo
orientacije. Nekako nadaljevanje njegovega razmišljanja z zasukom v
drugo smer je bila delavnica o »online terapiji« oz. terapiji po
internetu, ki jo je predstavila Kate Anthony iz Anglije (www.kateanthony.co.uk).
Povedala je, da klienti iščejo pot do terapevtov po internetu, da je
to dejstvo in da se zato moramo s tem pojavom soočiti ter se s njim
ukvarjati. Navedla je nekaj zanimivih značilnosti. Prva je dostopnost
brez čakalnih vrst, ni problemov z vožnjo do ambulante, kar je
pomembno za telesno prizadete posameznike. Druga značilnost je
racionalno izražanje: ob tipkanju besedila posameznik svoje vsebine na
zaslonu bere in jih deloma predela še preden sporočilo odpošlje.
Tretja je enakomerna porazdelitev moči: klient ostane na svojem domu in
ima varno razdaljo do terapevta, ki si ga sam poišče preko spletnih
strani. Zato tudi ni obramb in odporov, klienti so bolj odprti, takoj
odpirajo svoje prave probleme. Problem je lahko idealizacija terapevta:
svojega sogovornika si klient predstavlja s fantazijo in tako je
potrebno veliko delati na teh predstavah, ko in če je bila terapija po
internetu le vstopnica v klasično terapijo. Prednost te terapije je
tudi ta, da si klienti lahko natisnejo zapis poteka izmenjave sporočil
in ga do naslednjega pogovora večkrat predelajo. Zanimivost in
posebnost je izražanje čustev v pisani besedi. Tako s smeškom :o) ,
ki ga vidimo, če nagnemo glavo na levo stran, izražamo veselje, lahko
pa tudi potočimo solzo :'o( , smo jezni >:o(
ali pa komu pokažemo jezik :oP . Nekoga lahko objamemo (((Miloš))),
si oddahnemo <<sigh
>> , se na glas nasmejimo: lol (laugh out loud) ali pa še bolj na glas: rofl (rolling on floor
laughing).
Na nekoga lahko tudi ZAKRIČIMO. Skratka, gre za posebnosti v
komunikaciji, ki so del internetne subkulture in ki se je moramo najprej
privaditi, če želimo komunicirati po spletu. Problemi so v izboru
primernosti klientov za takšno terapijo. Odsvetujejo psihotične
bolnike in opozarjajo pred virusi, ki jih nekateri jezni klienti pošiljajo
s svojo elektronsko pošto. Važno je tudi postavljanje mej: klienti
imajo dostop do interneta 24 ur dnevno vse dni v tednu in terapevt jim
mora znati postaviti neko zdravo mejo izmenjave sporočil, drugače je
na poti v izgorevanje.
Eden
izmed vrhuncev kongresa je bil nastop Sophie Freud, Freudove vnukinje,
ki je pred nabito polno dvorano govorila o napačnih prerokih. Njihove
lastnosti so fanatizem, prepričanje v lastne resnice in siljenje
drugih, da te resnice sprejmejo, netoleranca in podcenjevanje drugačnih
idej, zaničevanje ljudi, ki jim ugovarjajo, sledenje reklu, da cilj
opravičuje sredstva, privzdignjenost lastne veličine tudi nad lastnimi
pravili in obdajanje s pripadniki, ki bodo njihovo religijo nadaljevali.
Hitlerja je zgolj omenila, ustavila se je le toliko, da je obračunala z
Mojzesom, večji del njenega precej osebnega obračuna pa je veljal
velikim očetom psihoterapije: Freudu, Jungu in Kohutu. S primeri je šla
skozi svoj opis napačnih prerokov in vse tri predstavljala izključno
iz te perspektive. Odvzela jim je privzdignjen položaj in jih naredila
bolj človeške, kar ji je uspelo narediti v zelo nenasilnem slogu.
Drug
vrhunec kongresa, vsaj za našo slovensko delegacijo, je bilo predavanje
našega kolega psihoanalitika mag. Bohaka o psihoterapevtskem delovanju
v helenističnem času in prostoru. Predstavil je, kako so se z večnimi
temami osebnostne rasti, problemi lastne identitete in vprašanji o
smislu soočali stari filozofi. Pred našimi očmi je vstala analiza
sanj, ki je v Aristotelu našla prvi znanstveni pristop, zatem Sokratov
način vodenja pogovora z obilico empatije, pri koncu pa se je kolega
ustavil pri Marcu Avreliju in njegovem iskanju notranjega miru. Sicer je
mag. Bohak predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo in
predstavnik Slovenije v Svetovni psihoterapevtski zvezi. Ob zadnjih odlično
organiziranih 2. študijskih dnevih 7.-8. junija letos na Rogli, je
predsednik Svetovne zveze Alfred Pritz predlagal organizatorjem srečanja
organizacijo Evropskega psihoterapevtskega kongresa v Sloveniji. Tako da
bo morda v prihodnjih letih podoben kongres, seveda v nekoliko manjšem
obsegu, organiziran tudi pri nas.
|