PSIHOTERAPIJA

Isis 2000; 9 (2): 52-3 – Miloš Židanik

Na fakulteti o psihoterapiji ni bilo mnogo govora. V sedaj že starem psihiatričnem učbeniku se spomnim drobnega tiska, ki je omenjal Freuda in njegove sodobnike. Vsebina je bila tako zelo drugačna od siceršnje medicine, da me je v svoji drugačnosti in posebnosti vznemirila, to pa je bilo tudi vse. Bila je pač samo teorija in še ta se je dotaknila samo razjasnitve osnovnih pojmov, za več ni bilo prostora. Drugič sem se s psihoterapijo srečal na podiplomskem študiju v sklopu specializacije iz psihiatrije. Takrat sem že nekaj časa delal na psihiatričnem oddelku in ko sem se ponovno prelevil v študenta, sem doživel pravi šok. Na predavanjih se mi je odprlo vesolje, za katerega obstoj dotlej sploh nisem vedel. Do takrat sem bil zdravnik, šolan, da se ukvarjam s simptomom in z lajšanjem bolečine s pomočjo receptov – tako dejanskih, kot s pomočjo raznih nasvetov. Medicina je lahko, če upoštevam samo to dimenzijo, zelo enostavna – bolnik pride s problemom (ali simptomom), prosi za pomoč, nakar mu skušam pomagati kakor vem in znam, da problem (ali simptom) razrešim. Bolnik odide bolj ali manj zadovoljen, problem (ali simptom) najpogosteje s pomočjo terapije hitro ali počasi izzveni. Ali pa se bolnik nanj navadi in postane del njega, če pustim bolezni s slabo prognozo ob strani. Potem pa sem naenkrat slišal, da simptom ni najvažnejši, pač pa osebnostna struktura in patogena jedra v njej, ki predstavljajo tiste vzvode in mehanizme, ki do simptoma privedejo (to seveda velja samo za psihosomatske in psihične motnje). Naenkrat so pred mano v spominu vstajali bolniki, ki jim do takrat nisem znal pomagati. Slišal sem, da ni dovolj simptom upoštevati in ga videti v okviru patofiziološkega dogajanja, da ga je treba razumeti kot način komunikacije posameznih delov psihičnega aparata – če je nekaj izrinjeno in odloženo v nezavedno, lahko naši zavesti sporoča o svojem obstoju samo skozi simptom. Ob tej trditvi, ki sem jo zapisal, se je takoj prebudil zdravnik v meni in me spomnil na številne bolezni brez psihičnega ozadja. Psihiater mu je spodbudno pokimal. Psihoterapevt pa je nekoliko zamišljeno nagnil glavo ob pripombi, da bi se verjetno kakšna takšna bolezen morda res našla, samo, da se je on ta trenutek ne more spomniti.  Vsako bolezen, in s tem dejansko mislim vsako, lahko namreč vidimo skozi prizmo osebnosti in aktualnega doživljanja življenja.  Lahko, kajti na dlani je, da bolniku z rakavim obolenjem  ne  bomo  odpirali  vprašanja  kako  to,  da  on  svojo  bolezen potrebuje in kaj mu bolezen sporoča. Lahko pa da naletimo na posameznika, ki ima po ukrotitvi bolezni potrebo, da bi jo umestil v svoj širši življenjski kontekst, da bi se iz bolezni nekaj naučil. Bolezen opozarja na naš odnos do življenja – na zdravje se spomnimo navadno samo v obolelem stanju in preko odnosa do življenja vzpostavljamo odnos do samega sebe in ljudi okoli nas. Tu pa smo že pri psihoterapiji. Ne gre torej razumeti, da je za vsako boleznijo neka psihična vsebina, ki je to bolezen povzročila v etiološkem smislu, pač pa, da lahko na bolezen pogledamo tudi v luči lastnih osebnostnih značilnosti, ki bolezni podelijo nove dimenzije.

Psihoterapija predstavlja torej neko možnost aktivnega razmišljanja o sebi in življenju nasploh. Ali se bomo po tej poti napotili ali ne, pa je seveda samo posledica naše notranje potrebe.

Ko sem se sam začel ukvarjati s psihoterapijo, nisem vedel kaj to sploh pomeni. Kot zdravnik sem bil v tej prednosti, da sem si predstavljal, da če zadevi ne bom kos, da še vedno lahko psihoterapevtske seanse prekvalificiram v redne psihiatrične kontrole. Seveda mojega razmišljanja nisem preglasno širil okoli in sem pogumno skočil v psihoterapevtsko vodovje na strah in grozo mojega supervizorja. Še sedaj se spomnim njegove prepadenosti, ko sem bil pred sklenitvijo terapevtskega pakta, pa nisem vedel kaj to sploh je. Enako se spominjam svojega olajšanja, ko mi je dajal navodila, kako naj bolnici rečem, da je po koncu jemanja usmerjene anamneze sedaj ona na vrsti, da prinaša vsebino, jaz pa da se naj naslonim nazaj in jo poslušam. Spominjam se svoje negotovosti, ko mi je omenil, da lahko traja terapija tudi 10 let – 1x tedensko po 45 minut in ali sem to odgovornost pripravljen prevzeti nase. In potem smo začeli – bolnica, supervizor in jaz. Najprej sem se učil poslušati – krotiti zdravnika in psihiatra v sebi, ki sta vse prehitro vedela. Pa tudi, če sta imela prav, za bolnico je bilo še prezgodaj. Učil sem se čakati. Štel sem si število intervenc in stiskal zobe in jezik. Potem sem se učil, da ni vseeno, na kaj obrnem svojo pozornost, da ni vseeno kako in zakaj nekaj vprašam. Naučil sem se, da tudi to ni toliko važno, kot to, da ima bolnica dovolj prostora zase. Da je najbolj važno, da sem prisoten. Stalnost, varnost in prisotnost – čudežni dejavniki, ki so premikali svet. Lahko sem počel neumnosti, lahko sem delal napake, vse mi je bilo odpuščeno. Če sem brcnil v temo, so zlata jabolka padala z neba. Samo zato, ker je bolnica vedela, da bom naslednji teden v isti sobi spet tam in da si bom spet vzel 45 minut časa samo zanjo. Sledilo je obdobje čudežev. Zdelo se mi je nenavadno, da bi psihoterapija lahko delovala – kaj pa je že to – dva človeka sedita drug pred drugim, eden govori, drugi se pametno drži in pritrjujoče prikimava. Potem pa so izginjali simptomi, pojavljali so se novi, drugačni, bolnica je pretekle stvari videla v povsem novi luči. Pojavila se je neka dinamika, ob kateri sem samo začudeno strmel. Ta bolnica me je učila delati z drugimi bolniki. Naenkrat sem lahko sedel v tišini in čakal tudi druge bolnike, da se odprejo in spregovorijo. Tudi pri drugih bolnikih sem začutil kaj in kako vprašati. In besede so pritisnile na čudežne tipke. Seveda ne vedno. In seveda še vedno delam napake. In jih bom še naprej.

Bolnica, ki sem jo omenil, je trenutno pri meni v terapiji že šesto leto. Njen napredek je ogromen. Čeprav ne vem kdo se je od koga več naučil.

Potem so prišli še drugi bolniki, ki sem jih sprejel v psihoterapevtsko obravnavo.

In potem sem še sam zlezel na kavč.

To je posebna izkušnja. Si predstavljate, da se 1x tedensko srečujete s svojim analitikom, ki modro molči, vi pa morate 45 minut zapolniti s svojimi vsebinami? O čem govoriti? Seveda je v meni polno teorije za bolnike, kako iskati pot, iskati pot sam je pa nekaj drugega. Sploh če ne veš kam te pelje. In naenkrat to sploh ni več važno. Terapija postane priložnost aktivneje in budneje spremljati svoje življenje. Pomeni varen kotiček, kjer prežvekujem svoje življenje. Sedaj lahko vidim stvari drugače. Razumem, zakaj potrebujem konfliktne epizode v svojem življenju. Opazujem svoje reakcije in sledim njihovim koreninam ter vedno znova presenečen obstanem, ko se odprejo spet nova vrata. Svet dobiva nove dimenzije. Spregledam, da je bil moj izbor bolnikov za psihoterapevtsko obravnavo daleč od naključja. Vsak obdeluje kakšno mojo konfliktno vsebino, ki v vsej aktualnosti zacveti na urah moje lastne analize. Mislim, da je že vsak zdravnik opazil, kako bolniki z določeno patologijo prihajajo v paketih, kar je skregano z verjetnostnim računom. Na psihiatričnem oddelku smo vedno strmeli, kako so bolniki prihajali v naključnem redu vedno tako, da se je določen tip bolnikov zbiral pri enem zdravniku, drug pri drugem. Vsak dobi tisto, kar potrebuje in kar zmore, tako bolnik, kot zdravnik. Zavedam se, da je ta trditev daleč od eksaktne znanosti, kar bi naj medicina bila. Psihoterapija pa uporablja zanimiv termin psihologičnosti – nekaj ni nujno logično, je pa psihologično, nekaj lahko razumemo v skladu z dinamiko človekove osebnosti. In čeprav to ni logično, razmišljam o bolnikih, ki želijo pri meni intenzivnejšo obravnavo v smislu psihoterapije, znotraj svojega konteksta – kaj se pravzaprav moram od njih naučiti. Odkril sem, da sem pred njimi edino v tej prednosti, da imajo oni samo eno uro analize na teden, jaz pa devet, če imam v obravnavi osem bolnikov. Odkril sem, da so nekateri med njimi v določenih segmentih svojega doživljanja bolj zreli od mene – njihov funkcionalen pritisk za spremembo je bil pač večji od mojega. In tako hodim skozi svet nenavadno intenzivno. Ozadje iščem pri vseh bolnikih, ne le tistih, ki so pri meni v psihoterapevtski obravnavi. Ozadje iščem pri sebi. Ozadje iščem pri svojih družinskih članih, pri prijateljih in znancih, navzven za šalo, vedno zares. Včasih je zabavno, velikokrat ni. Včasih sem kot slon v trgovini s porcelanom in se učim hoditi po tihem. Kot na začetku. Pa mi vedno ne uspe. Potem spet zlezem na kavč in prežvekujem. Letos je za mano že tretje leto. Počasi se staram s svojimi bolniki in svojim analitikom, ki pa je bil tudi moj prvi supervizor in je tako moj učitelj že dlje časa.

Pravzaprav sem s tem sestavkom želel nekoliko odgrniti zaveso s psihoterapije. Rad bi poudaril, da je to posebno doživetje in da sem priviligiran, da sem lahko psihiater in da bom lahko enkrat v prihodnosti verjetno tudi psihoterapevt. To je največ, kar lahko storim zase. Seveda tega ne postavljam kot merilo. Če se ukvarjam s psihoterapijo, še ne pomeni, da sem boljši človek ali boljši terapevt. Imam samo dodatno možnost, da to postanem.