Največji vpliv alkohola čutimo, ko njegova koncentracija v krvi narašča. Ko upada, že lahko dobimo lažni občutek treznosti. Tako se nekateri posamezniki po nekajurnem spancu, ki je sledil vinjenemu stanju, že čutijo sposobne za vožnjo avtomobila kljub še vedno visoki koncentraciji alkohola v krvi. Alkohol vpliva na membrano živčnih celic, tako da moti izmenjavo snovi med notranjostjo in zunanjostjo živčne celice, in na delovanje prenašalcev vzburjenja med živčnimi celicami. Njegovo glavno delovanje je pomirjevalno.

Za bolj radovednega bralca:

Alkohol vpliva na delovanje več prenašalcev informacij med živčnimi celicami. Živčne celice se namreč neposredno ne stikajo. Živčni končiči se le približajo drug drugemu v stičiščih (sinapsah), kjer za prenos vzdraženja z ene živčne celice na drugo poskrbijo prenašalci živčnega vzburjenja. Teh prenašalcev je več sto in vseh še nismo uspeli raziskati – tako njihove kemijske strukture kot njihovega vpliva v prenosu informacij.

Opioidi – v našem telesu so to naravna pomirjevala, endorfini, ki jih telo samo proizvaja, da pomaga človeku uravnotežiti stres, bolečino in razpoloženje. Alkohol dvigne nivo teh naravnih pomirjeval, kar vpliva na nastop evforije, ki spodbuja naraščanje psihične odvisnosti od alkohola.

GABA – (gama-amino-maslena kislina) je glavni prenašalec vzburjenja živčnih celic, ki blažijo in ugašajo prenos signalov v mreži živčnih celic. Zato preprečuje padavico (epilepsijo), blaži pa tudi strah, sprošča mišice in umirja organizem. Alkohol delovanje tega prenašalca spodbuja. Temu lahko pripišemo pomirjevalni učinek alkohola. Zaužitje večjih količin alkoholnih pijač zaradi tega učinka povzroči motnje koordinacije gibov, ki se kažejo s težavami pri hoji, stoji, govoru in pri finih gibih rok. Redno pitje povzroči upad vezavnih mest za GABO, kar pomeni manjši učinek in s tem razvoj tolerance in telesne odvisnosti ter nastop abstinenčnih znakov v primeru prekinitve uživanja alkoholnih pijač. Zato je obdobje po prenehanju pitja tudi najbolj občutljivo za nastop epileptičnih napadov.

Glutamat – je eden spodbujajočih prenašalcev impulzov med živčnimi celicami. Delovanje tega prenašalca alkohol zavira. S tem povzroča motnje razumevanja, učenja, razmišljanja, sklepanja in spominjanja. Zato lahko pride v opitem stanju do kratkotrajnih spominskih motenj. Redno pitje delovanje tega sistema spodbudi, ker skuša telo nadomestiti zavirajoči učinek alkohola. Težava je pa v tem, da glutamat v višji količini preveč dvigne nivo kalcija znotraj živčne celice, ta pa spodbudi delovanje razgradnih encimov, ki v končni fazi živčno celico uničijo. Te spremembe so počasne, vendar vplivajo na razvoj spominskih motenj, hkrati pa povzročajo nagnjenost k padavici.

Dopamin – je eden izmed bistvenih prenašalcev, ki vplivajo na nastop psihičnih motenj. Nizke količine tega prenašalca so opazili pri depresiji, visoke pri duševni bolezni (psihozi). Alkohol količino tega prenašalca dviguje predvsem v tistem področju možganov, ki je zadolženo, da začutimo občutek ugodja. Ta občutek se seveda poveže z uživanjem alkoholnih pijač in okrepi razvoj odvisnosti.

Serotonin – je prenašalec, ki je vpleten v pojav depresije, strahu in duševne bolezni, čeprav povezave še niso povsem raziskane. Večina zdravil proti žalosti količino tega prenašalca zvišuje, tako kot tudi alkohol. Zato je verjetno po prenehanju uživanja alkohola kot spremljajoči pojav tako pogosta žalost.

Alkohol vpliva tudi na druge prenašalce, vendar sem se tu omejil na tiste, ki vplivajo na razvoj odvisnosti in na razvoj raznih psihičnih motenj. Veliko raziskav je v zadnjih letih usmerjenih v to področje v upanju, da bi našli zdravilo za odvisnost.

Koncentracijo alkohola v krvi merimo v gramih na kilogram krvi. Včasih smo uporabljali za ta namen izraz promile – en promil je tisoči del količine, kar pomeni, da v primeru enega promila vsebnosti alkohola v krvi eno tisočinko krvi predstavlja čisti alkohol. V današnjih enotah ostajajo vrednosti iste, različna je le merska enota – tudi gram je tisoči del kilograma.

0.5 g/kg – pri tej količini alkohola v krvi se sposobnost razmišljanja in presojanja razrahlja, včasih postane motena. V začetnem stanju opitosti postanejo nekateri ljudje bolj zgovorni, šaljivi, drugi se umaknejo in umolknejo, tretji postanejo razdražljivi in bojeviti.

1 g/kg – hoteni gibi postanejo grobi in nerodni, moteno je ravnotežje,govor se zatika, sposobnost spominjanja in presojanja upada.

2 g/kg – sposobnost hotenih gibov je močno omejena, hoja komaj možna, govor je moten, prihaja do motenj čustvovanja – slabo kontroliranega in pretiranega smeha in joka ali pa smeh in jok ob neustreznih priložnostih. Kažejo se prvi znaki zastrupitve.

3 g/kg – človek postane zmeden in lahko pade v globok spanec, iz katerega ga lahko zbudimo le z največjo težavo, pa še takrat največkrat le momlja v odgovor.

4-5 g/kg – človek je v komi. Pri še višjih koncentracijah alkohola v krvi odpove možganski center, ki uravnava dihanje in bitje srca, nastopi smrt. Ta lahko nastopi tudi zaradi zadušitve z izbljuvki, če človek bruha. Ljudje, ki so odvisni od alkohola, prenesejo višje koncentracije alkohola v krvi kot občasni in preudarni pivci, ker se pri njih razvije toleranca in ne dajejo vtisa tako globoke opitosti.

Pri človeku, ki se je zastrupil z alkoholom, so lahko v ospredju vedenjske motnje – agresivnost, ki je lahko verbalna (z besedami), fizična ali spolna, ali pa čustvene motnje kot pretiran jok in smeh. V ospredju so motnje razmišljanja in presojanja. Kot sem omenil, prihaja do motenj govora, gibanja in stoje, do motenj pozornosti in spominjanja, človek postaja zaspan, spanec se poglablja do kome. Pri težki zastrupitvi pride do zastoja dihanja in bitja srca. Dodatni zapleti so lahko posledice padcev v smislu krvavitev v možgane in prelomi kosti po telesu, že omenjeno bruhanje in posledična zadušitev z izbljuvki.

Znaki pogostega opijanja so modrice po obrazu, še posebej okrog oči – posledice pretepov in padcev. Sumljive so že manjše poškodbe ali s cigareto opečena mesta, ponavadi na rokah ali telesu. Včasih opazimo osebno zanemarjenost, ki je v razkoraku s psihičnim stanjem ali družbenim položajem bolnika. V hladnih mesecih lahko pride pri zastrupitvi z alkoholom do podhladitve, če bolnik obleži in zaspi na prostem.

Če za ilustracijo pogledamo še vozniške sposobnosti pod vplivom alkohola glede na nivo alkohola v krvi in je tveganje za nesrečo 1 pri koncentraciji od 0.0 – 0.4 g/kg, je tveganje pri 0.5 – 0.9g/kg že 10, kar pomeni 10x večjo verjetnost, da pride do prometne nesreče zaradi otežene kontrole hotenih gibov in podaljšanega reakcijskega časa – časa, ki pomeni obdobje od trenutka, ko opazimo nevarnost na cesti, jo v mislih predelamo in prepoznamo, se odločimo za akcijo in končno ukrepamo. Pri koncentracijah do 1.4g/kg alkohola v krvi, je tveganje za nesrečo že 50 in pri koncentracijah nad 1.5g/kg 385.

Prometne nesreče pod vplivom alkohola/100.000 prebivalcev .

 Pogostnost prometnih nesreč na 100.000 prebivalcev, do katerih je prišlo zaradi prevelike količine alkohola v krvi povzročitelja nesreče, se je v Sloveniji sicer od leta 1985, ko jih je bilo 20.23, do leta 1996, ko jih je bilo 17.38, sicer zmanjšala, vendar je bila v opisanem obdobju ves čas visoko nad evropskim povprečjem.

na začetek

SINDROM ODVISNOSTI OD ALKOHOLA – PROCES S SVOJIMI ZAKONITOSTMI

Različni raziskovalci so skušali razdeliti bolnike, odvisne od alkohola, na več skupin. Ena najbolj jasnih in enostavnih razdelitev je Ballova. Odvisne deli na dve skupini, na bolnike s tipom A in tipom B odvisnosti od alkohola. Bolniki s tipom odvisnosti A razvijejo svojo odvisnost v poznejšem življenjskem obdobju, imajo manj dejavnikov tveganja za razvoj odvisnosti v otroštvu, njihova odvisnost je relativno blaga, imajo malo telesnih posledic pitja in psihičnih motenj. Bolniki s tipom B imajo številne dejavnike tveganja za razvoj odvisnosti v otroštvu – odvisnost ali vsaj zlorabo alkohola so navadno doživljali že pri svojih starših, ožjih sorodnikih ali rejnikih, pogosto so jih v otroštvu psihično ali telesno zlorabljali, so globoko odvisni, s številnimi telesnimi posledicami pitja in psihičnimi motnjami. Pri teh bolnikih je tako pogosta dvojna psihična motnja – odvisnost od alkohola po eni in dodatna psihična motnja po drugi strani. Najpogosteje se v smislu druge psihične motnje srečujemo z depresijo ali žalostjo, z bojaznijo in strahom in z določenimi osebnostnimi motnjami. Raziskave so pokazale, da ima 76% od alkohola odvisnih moških in 65% žensk z isto boleznijo še dodatno psihično motnjo. Pri osebnostnih motnjah gre za to, da so osebnostne poteze tako rigidne in vrojene v osebnost, da onemogočajo sprotno prilagajanje na življenjske strese. Zato je tak človek pogosto v krizah, iz katerih si pomaga z alkoholom. Na nekem ameriškem psihiatričnem oddelku so raziskali pogostnost osebnostnih motenj pri vseh bolnikih, ki so jih zdravili zaradi odvisnosti od alkohola, in so ugotovili, da je njihov delež kar 71.7%. Pri teh ljudeh je zdravljenje bolezni težje, odvisnost je globlja, pogostejša pa so tudi samomorilna razmišljanja in poskusi samomora.

Druge pogosteje pridružene psihične motnje so tudi motnje hranjenja, hazardiranje in zloraba ter odvisnost od drugih snovi. 75% ljudi, ki so odvisni od alkohola, tudi kadi.

Ko opazujemo človeka in njegov odnos do alkoholnih pijač, bi lahko ugotovili več različnih možnosti:

Abstinent alkoholnih pijač ne pije.

Preudarni pivec lahko sam določi čas in kraj pitja, količino in vrsto alkoholne pijače ter družbo, v kateri bo pil.

Pretiran ali problematičen pivec alkohol zlorablja. Vsakodnevno pitje alkoholnih pijač ne glede na količino in vrsto, velja v našem okolju že za škodljiv način pitja. Ti ljudje imajo zaradi svojih pivskih navad težave ali v medosebnih odnosih ali s svojim zdravjem. Včasih že pri škodljivem pitju alkoholnih pijač prihaja do pitja na skrivaj in občutkov krivde. Bolnik vedno več razmišlja o alkoholu in se izmika pogovoru o njem. Toleranca ali prenašanje količine zaužitega alkohola pri tem načinu pitja narašča.

Ljudje, ki so od alkohola odvisni imajo močno oslabljeno kontrolo nad količino zaužitih alkoholnih pijač ali pa so povsem brez nje. Odvisni mora piti praktično vsak dan, čeprav še uspeva vzdržati občasna obdobja popolne abstinence. Ko pije vsakodnevno, pije sprva le v prostem času – ob popoldnevih in čez vikende, če je pitje med delovnim časom socialno nesprejemljivo. Zaradi pitja prihaja v vedno pogostejše konfliktne situacije tako doma kot v službi. Začne se izogibati prijateljev, ki niso prekomerni pivci, zanemarja delovne obveznosti, njegov interes se vedno bolj izolirano suče le še okrog alkohola. Težave in konflikti v medsebojnih odnosih se poglabljajo, kar bolniku služi kot izgovor za nadaljnje pitje. Svoje poti in opravila načrtuje glede na možnost uživanja alkoholnih pijač. Situacijam, ko ne bi mogel priti do alkohola, se izogiba, dela si skrite zaloge po hiši. V poglabljanju odvisnosti bolnik že potrebuje jutranji odmerek alkoholne pijače zaradi pojava abstinenčnih znakov. Toleranca je visoka in se ne spreminja.

Ljudje, ki so globoko odvisni od alkoholnih pijač. Pri njih gre za stanje, ko so znaki odvisnosti in posledic izraženi v polni meri, ko je torej odvisnost človeka že globoko prizadela. Imajo samo en interes in eno potrebo – kako se preskrbeti s tolikšno količino alkoholnih pijač, da bo zadoščala za čez dan. Ne zanimajo jih preteklost, ne prihodnost, drugi ljudje jih zanimajo le v toliko, kolikor jim pomagajo, da pridejo do alkoholne pijače. Vrsta alkohola ni pomembna – lahko je industrijski, razredčen z vodo, lahko je vodica po britju. Pogosto imajo ti ljudje težke telesne okvare, od okvar sposobnosti razmišljanja in spominjanja, do odpovedi raznih telesnih organov.

 

Omenjene oblike odnosa posameznika do alkoholnih pijač niso strogo ločene, gre bolj za prelivanje značilnosti posameznih oblik. Tako pogosto šele s pogledom nazaj ločimo še zmerno in družbeno sprejemljivo pitje od škodljivega pitja in pozneje od odvisnosti od alkohola. Nikoli ne vidimo celotne slike posameznika, vedno le en segment njegovega vedenja in doživljanja. Če bolnika opazujemo v njegovi družbi preudarnih pivcev, razlike morda ne bomo opazili. Kajti skrivanje lastne odvisnosti je ena izmed temeljnih značilnosti bolezni. Šele pri natančnem opazovanju bomo opazili bolnikov odhod od mize proti stranišču, vendar mimo šanka, kjer bo imel postanek, če pri njegovem omizju pijejo prepočasi in premalo. Enako ne bomo videli težav v družini, ker se v našem okolju o težavah v privatnem življenju »ne spodobi govoriti«. Če bo šlo za našega sodelavca, bomo iz lažne solidarnosti pogledali stran, če bomo opazili, da je vinjen na delovnem mestu. Delati napake je človeško. Ko pa več ne gre za napake, ampak za bolezen odvisnosti, je pa lahko že prepozno.

Na poti v odvisnost od alkohola se srečujemo z eno- in dvosmernimi cestami. Če je pot proti zlorabi alkoholnih pijač dvosmerna, se pravi, da lahko nekdo, ki je že začel škodljivo uživati alkoholne pijače, še postane zmeren pivec, pa to za nadaljevanje te poti ne velja več.

Seveda ne hodijo vsi ljudje po isti poti in na enak način. Nekdo s tipom odvisnosti B morda nikoli ni bil preudarni pivec. Po drugi strani bodo mnogi leta dolgo nihali med preudarnim pitjem, škodljivo rabo in odvisnostjo od alkohola. Kdor pa že vstopi v odvisnost od alkohola, načeloma ne more več po isti poti nazaj. Temeljna napaka ljudi, ki so odvisni od alkohola in so že dosegli daljše obdobje abstinence, je prepričanje, da so še zmerom lahko preudarni pivci. Pred sabo pa imajo praviloma le tri poti – abstinenco, recidiv in ponoven zagon odvisnosti ali pa pot nekje vmes – s številnimi obdobji abstinence in ravno tako številnimi recidivi ter ponovnimi zdravljenji. Prvi kozarec alkoholne pijače, pa čeprav po več letih abstinence, prebudi v telesu, v duši speči spomin. Prvi kozarec seveda ne napravi ničesar – telo ne pade po tleh, človek se takoj ne opijani, nihče od zunaj ni označil tega dejanja kot nekaj slabega, nihče se ni zgražal, pravzaprav nihče tega ni opazil. Kontrola še ni izgubljena. Torej je pot k drugemu kozarcu odprta. In kolo se spet še enkrat obrne.

RAZVOJ TOLERANCE

Ko govorimo o toleranci kot enem izmed bolezenskih znakov odvisnosti od alkohola, imamo v mislih količino
alkoholnih pijač, ki jo posameznik prenese. Jetrni encimi, ki alkohol razgrajujejo, se na stalno povečano količino alkohola v krvnem obtoku prilagodijo tako, da svoje delovanje večkratno povečajo in s tem prehodno povečajo hitrost razgradnje alkohola za okrog 30%. Podobno se živčne celice zaščitijo pred pomirjevalnim učinkom alkohola tako, da zmanjšajo vpliv alkohola nase. To pomeni zmanjšan učinek alkohola in spet naraščanje tolerance. Tretji vzrok je v sposobnosti prilagajanja človeka na vinjeno stanje – človek se nauči prilagajati svoje vedenje in gibanje stalno spremenjenim razmeram in skuša prikriti stanje vinjenosti drugim ljudem. Navzven se to kaže tako, da mora bolnik piti vedno večje količine alkoholnih pijač, da doseže isti učinek. Če je tako bilo prej za občutek vinjenosti dovolj, da je bolnik spil po dve pivi, jih mora ob večji toleranci za isti učinek že pet ali šest. V našem okolju se to žal napačno, a značilno in pogosto tolmači kot dokaz možatosti: več ga nekdo nese, bolj je možat in obratno. Tako na račun jetrnih encimov, ki telo razstrupljajo, in sposobnosti živčevja, da se zaščiti pred omamljenostjo, letijo dovtipi, ki dokazovanje možatosti s pitjem samo utrjujejo.

Razvoj tolerance in odnos med toleranco in stopnjo odvisnosti.

Rast tolerance napreduje samo do določene meje, do katere se telesni mehanizmi še lahko prilagodijo. Takrat je dosežen plato, ko se razgradnja in odpornost telesa uravnoteži z vnosom alkohola. Navzven se ta stadij kaže z vsakodnevnim pitjem približno iste količine alkoholnih pijač. Ta faza lahko traja tudi nekaj let. Njej pa sledi padec tolerance, ki je relativno hiter – v nekaj mesecih se količina alkoholnih pijač, ki jo človek v tej fazi spije, bistveno zmanjša. Vzrok je v popuščanju jetrne funkcije. Jetra alkohola ne zmorejo več predelovati v taki meri kot prej in posledica je, da nivo alkohola v krvi bistveno počasneje pada. In ko takrat tak človek išče pomoč pri zdravniku zaradi telesnih posledic pitja, navede, da spije dnevno morda steklenico piva ali dve. Ta količina alkohola sedaj enakovredno nadomesti tudi po deset steklenic piva, ki jih je spil v prejšnji fazi. Bolnik, ki svoje odvisnosti ne vidi, uporabi to količino kot argument, ki govori proti odvisnosti, v resnici pa je njegova trenutna toleranca že padla pod osnovni nivo in količina alkohola, ki jo preudarni pivec zmore povsem brez težav, že zadošča za pokritje dnevnih potreb po alkoholu pri telesno globoko odvisnem bolniku.

 Razvoj tolerance je povezan s prilagoditvijo telesa na stalno prisotnost alkohola v krvi v smislu večje aktivnosti razgradnega sistema za alkohol v jetrih in omejitve pomirjevalnega vpliva alkohola na možgane ter s prilagoditvijo bolnikovega vedenja na stanje opitosti. Padec tolerance je povezan s propadom jeter in s tem z upadom sposobnosti telesa za razgradnjo alkohola.

ABSTINENČNI ZNAKI

Abstinenčni znaki se pojavijo pri telesni odvisnosti – ko je telo prilagojeno na stalno navzočnost in delovanje alkohola v krvi. Razvoj abstinenčnih ali odtegnitvenih znakov pospešijo utrujenost, slaba prehranjenost, telesna bolezen in depresija. Začne se nekaj ur ali nekaj dni po prenehanju ali bistvenem zmanjšanju pitja, potem ko je bolnik dolgo užival večje količine alkoholnih pijač. Odtegnitveni znaki se kažejo v obliki tresenja rok, potenja, pospešenega utripa srca (nad 100/minuto), nespečnosti, siljenja na bruhanje ali samega bruhanja, napetosti, bolniki so brez obstanka. Tresenje, sprva prstov rok, pozneje pa celega telesa, se začne nekje 6-8 ur po prenehanju pitja. Zato se pri odvisnikih od alkohola ta znak praviloma kaže zjutraj po spanju. Temu potem sledi običajni jutranji obred – kava ali čaj s šilcem žgane pijače, ki tresenje prstov rok umiri. Nekateri bolniki se prebujajo ponoči zaradi pojava abstinenčnih znakov - nemira in tresenja, zato si že pred spanjem pripravijo zalogo alkoholne pijače, da prebrodijo noč. Drug razlog nočnega pitja pa je v dejstvu, da alkohol kot pomirjevalo sicer posamezniku pomaga zaspati, vendar hkrati spanec poplitvi in ga raztrga, tako da se posamezniki, ki so pili alkohol pred spanjem, ponoči pogosteje prebujajo.

Delirij

Delirij ali alkoholni bledež nastopi navadno v prvih 72 urah, čeprav lahko nastopi tudi pozneje – še v roku enega tedna po zaužitju zadnje alkoholne pijače. Začne se z abstinenčnimi znaki, ki se postopno poglabljajo. Tako je spočetka v ospredju utrujenost, nemir in napetost, sledi labilno razpoloženje, občutljivost na vsako besedo, bolnik 2-3 noči slabo spi, ponoči ima neugodne sanje.

V drugi fazi razvoja delirija bolniku upade sposobnost koncentracije in pozornosti – ne more več spremljati TV programa, ne zmore se več pogovarjati, postane močno razdražljiv do agresivnosti, pojavi se bojazen, nedoločen strah, bolnik kratko spi, živahno sanja, hodi okoli brez obstanka, trese se, poti, boli ga glava.

Tretja faza predstavlja pravi delirij. Bolnik izgubi časovno in krajevno orientacijo, navadno ima privide in praviloma tudi prisluhe, prisoten je močan nemir in tresenje celega telesa. Zaradi visoke mišične aktivnosti imajo bolniki pogosto zvišano temperaturo. Krvni pritisk je navadno visok, lahko pa tudi pade. Bolniki se potijo, poviša se srčni utrip, nastopijo lahko prebavne težave z drisko, zaradi močnega potenja se zmanjša izločanje urina do prekinitve odvajanja vode. Z odpovedjo delovanja ledvic se telesni presnovki s strupenim delovanjem zadržujejo v telesu in kvarno vplivajo na delovanje možganov.

Prvi dve fazi imenujemo tudi predelirantno stanje. Prepoznavanje in pravočasno zdravljenje delirija je bistvenega pomena. 10-15% bolnikov, ki niso zdravljeni, umre. Če se zdravijo, je smrtnost še vedno visoka (2-5%), a bistveno nižja. Glavni vzrok smrti v teh primerih je krvavitev v možgane, odpoved srca in težka vnetja (pljučnice).

na začetek