Raziskave kažejo, da ima kar 24% moških odvisnikov od alkohola enkrat v življenju obdobje globoke depresije, kar je trikrat pogosteje kot pri vseh moških. Pri ženskah je ta delež 48.5%, kar je štirikrat pogosteje kot pri vseh ženskah. V psihiatričnih ustanovah je do 34% bolnikov z depresijo tudi odvisnih od alkohola in 24-59% bolnikov z odvisnostjo od alkohola ima tudi depresijo. Veliko ljudi, ki so odvisni od alkohola, občuti znake depresije ali globoke žalosti v sklopu abstinenčnih znakov. Zavedati pa se moramo, da se depresija pri moških kaže nekoliko drugače kot pri ženskah. Če je pri teh v ospredju žalost, brezvoljnost in zapiranje vase, pri moških pogosteje opazujemo razdražljivost, vzkipljivost in nasilnost. Bolniki, ki so hkrati odvisni od alkohola in depresivni, so močno nagnjeni k samomorilnim odločitvam. Poleg tega predstavlja depresija velik dejavnik tveganja, da bolnik, ki že abstinira, napravi recidiv.

pomeni občutek strahu brez pravega vzroka. Pogosto spremlja depresijo, lahko pa se pojavlja ločeno od nje. Najpogosteje je prisotna v sklopu abstinenčnih znakov in v obdobju abstinence, ker telo pogreša pomirjevalni učinek alkohola. Spremljajo jo številni moteči telesni občutki – od razbijanja srca, stiskanja v prsih, močnega potenja, občutka cmoka v grlu in prebavnih motenj, od siljenja na bruhanje do driske.  Pri 25-50% vseh bolnikov, ki so odvisni od alkohola, opažajo tudi znake bojazni.

Ocenjuje se, da se kar 10-15% ljudi, ki so odvisni od alkohola, odloči za poskus samomorilnega dejanja. Še posebej so nagnjeni k samomoru tisti odvisniki, pri katerih je prisotna depresija, tisti, ki živijo sami, so brez prijateljev, brez zaposlitve in imajo že težke telesne posledice pitja.

Bolniku, ki je odvisen od alkohola, z leti začne pešati potenca zaradi upada izločanja moških spolnih hormonov. Ob tem prihaja navadno še do odklanjanja spolnih stikov s strani partnerke. Ženske potrebujejo za sprostitev ob telesnem kontaktu urejen partnerski odnos in skladno preživet dan. Ob vinjenem, pogosto zanemarjenem partnerju, se ženska zelo težko pripravi do spolnega kontakta. Če do njega pride, je pogosto izsiljen s strani moškega in v tem primeru ženska v telesnem kontaktu seveda ne uživa. Bolnik si to razlaga po svoje – sumniči, da ima partnerka spolne odnose zunaj zakonske zveze. Ta sklep mu omogoči dvoje – partnerki pripiše krivdo za lastno spolno nemoč, da lahko v sebi ohrani sliko potentnega moškega, hkrati pa sproži partnerski konflikt, ki mu navzven opraviči ponovno poseganje po alkoholnih pijačah. Bolnik torej svojo ljubosumnost na nek način potrebuje, ker mu omogoča ohranjati dobro podobo o samem sebi in pitje iz razočaranja in jeze. Ta ljubosumnost je pogosta. Redkejša je prava ljubosumnostna blodnjavost. Ko se te situacije ponavljajo v nedogled, začne bolnik verjeti že samemu sebi – če je prej sumil, sedaj ve, da ga žena vara. Nadaljujejo se nesmiselne obtožbe, bolniki pogosto postajajo napadalni. Pri ženi in v stanovanju iščejo in najdejo dokaze ženine nezvestobe, za partnerko oprezajo in ji sledijo, včasih postanejo napadalni do ženinih sodelavcev in znancev. V tem stanju lahko soprogi celo prepovedo hoditi v službo, še posebej, če je zaposlena v več izmenah. Ta psihična motnja je zelo trdovratna in lahko traja tudi po vzpostavitvi abstinence.

Psihoza pomeni izgubo pravilnega presojanja stvarnosti zaradi vsebinskih motenj mišljenja (npr. blodnih prepričanj, da skuša bolnika nekdo zastrupiti) ali pa zaradi motenj zaznavanja – npr. prividov in prisluhov. Če je v ozadju psihoze prekomerno uživanje alkoholnih pijač, govorimo o alkoholni psihozi. Ta nastopi nekje pri 3-10 % odtegnitvenih stanj. V ospredju so prisluhi, ki jih bolnik po svoje blodnjavo razlaga in še dolgo potem, ko so doživetja izzvenela, vanje neomajno verjame. Navadno gre za glasove, ki o bolniku govorijo kot o tretji osebi. Kritizirajo ga in mu pogosto grozijo s smrtjo (“Ubili ga bomo.”). Nekateri bolniki se s temi glasovi prerekajo, drugi čutijo potrebo, da sledijo navodilom, ki jih ti glasovi sporočajo. Alkoholna halucinoza se sicer navadno pojavi v sklopu abstinenčnih znakov, lahko pa tudi v stanju vinjenosti. Sicer traja krajši čas, navadno do enega tedna, in se pojavlja pri starejših ljudeh, vendar so opisani pojavi bolezni tudi pri mlajših. Najtežje posledice te bolezni so dejanja, ki jih bolniki lahko storijo pod vplivom svojih doživetij, predvsem v smislu telesnih poškodb. Za razliko od podobnih doživetij v delirantnem stanju so bolniki orientirani, prav tako pa ni prisotnih drugih telesnih znakov – izrazitega nemira, potenja, povečanega utripa srca in krvnega pritiska. Pri daljšem trajanju bolezenskih znakov (vsaj dva meseca) gre verjetneje za pravo duševno bolezen in ne za posledico pitja.

Gre za motnjo spominjanja, ki nastane zaradi zastrupitve z alkoholom. Bolnik se dogajanja med stanjem opitosti ne spomni. Svoje spominske luknje se ti ljudje zavedajo, zato je pri njih pogosto prisoten strah, da v tistem obdobju niso koga poškodovali ali pa se neprimerno vedli. Med samo epizodo, ko so pod vplivom alkohola, je njihova sposobnost spominjanja ohranjena, lahko pa čutijo spominsko luknjo za 5-10 minut nazaj. Gre za prehodno motnjo skladiščenja sprotnega in kratkega spomina v dolgoročnega. Ker so njihove intelektualne sposobnosti ohranjene, naključni opazovalec posebnosti v vedenju in razmišljanju (z izjemo fenomenov, ki jih pripiše opitemu stanju) pri tej osebi ne bo opazil.

V ospredju je motnja kratkega ali svežega spomina zaradi dolgotrajnega pitja večjih količin alkoholnih pijač. Vzrok je v pomanjkanju vitamina tiamina, kar škodljivo vpliva na možganske celice. Bolniki so sicer dobro odzivni, sprotni spomin je načeloma še ohranjen, vendar je onemogočeno skladiščenje sprotnega spomina v kratkega in dolgega. Tako bolnik vse informacije pozablja med samim razgovorom že nekje po treh minutah. Poleg tega spominske vrzeli zapolnjuje z izmišljenimi dogodki ali starimi spomini. Bolnik tudi ne daje vtisa zmedenosti, ker je sprotni spomin še ohranjen, tako da pri površnem pogovoru niti ne opazimo, da bi bilo z njim kaj narobe. Včasih so ob tej motnji prisotne še motnje hoje in gibanja, ki pa so navadno prehodne.

Raziskovalci si še niso enotni glede vzroka demence ali slaboumja, ki nastopa pri ljudeh, ki so odvisni od  alkohola. Vzroke lahko pripišemo:

• direktnemu strupenemu učinku alkohola na živčne celice,

• preslabi prehranjenosti, kar pomeni pomanjkanje vitaminov in mineralov, ki so nujni za normalno delovanje človeškega organizma,

• številnim padcem in udarcem v glavo, ki spremljajo ljudi, ki so odvisni od alkohola,

• iztirjenemu delovanju drugih telesnih organov – jeter, trebušne slinavke in ledvic.

Kot sicer v medicini, gre tudi pri razvoju demence za preplet vsaj nekaj omenjenih dejavnikov. Prvi znaki demence so utrujenost, slabša koncentracija, nezmožnost prilagajanja na nove naloge in slabo reševanje novih problemov. Nezmožnost opravljanja del in nalog se stopnjuje, dokler bolnik ni več sposoben opravljati vsakodnevnih opravil – kot npr. nakupovanja živil. Prihaja do motenj orientacije – tako krajevne, časovne, kot osebnostne in situacijske. Bolnik ne pozna datuma – zmoti se v dnevu, mesecu in letu, ne prepozna več svojcev. V zadnji fazi se lahko izgubi v lastnem stanovanju – tako npr. pozabi, kako se lahko iz kopalnice spet vrne v svojo sobo. Moten je spomin, na začetku predvsem kratki. Bolnik sprva pozabi telefonsko številko, pozabi posamezne dogodke in dogovore, pozneje pa nastopijo tudi motnje dolgega spomina. Na koncu ostanejo morda le najbolj naučene informacije, kot npr. kraj rojstva. Pogoste so osebnostne spremembe. Moteno je razumevanje in predelava informacij, prihaja do motenj čustvovanja. Bolnik nenadoma in hitro izbruhne v jok, smeh ali jezo, ima neprimerne pripombe ali pa postane pasiven in apatičen ter samo sedi v kakšnem kotu in strmi predse. Včasih dobi občutke, da mu svojci želijo slabo, ga preganjajo ali celo hočejo ubiti. Prihaja do motenj govora – ta postane nenatančen, besedno osiromašen, bolnik ima težave s poimenovanjem predmetov, govor se mu zatika. Pri nekaterih se pojavijo zaznavne motnje – prividi in/ali prisluhi. Takrat pogosto reagirajo z agresivnostjo. Ob vseh teh znakih so pogosti posamezni simptomi depresije in bojazni – pri 40-50% vseh dementnih ljudi. V polnosti se depresija razvije v nekoliko manjšem deležu – pri 10-20%. Pogosti pa so tudi nevrološki znaki – motnje gibanja in padavica. Raziskave so dokazale pri 50-70% deležu ljudi, ki pijejo dnevno v povprečju nad 80 g alkohola (kar ustreza enemu litru vina) vsaj 6 let, motnje zaznavanja, spominjanja, sposobnosti reševanja problemov in motnje vidno-prostorske koordinacije.

ODVISNOST OD ALKOHOLA IN BOLNIKOVA OSEBNOST

Številni avtorji govorijo o osebnostni spremenjenosti bolnikov, ki so odvisni od alkohola. Vsekakor lahko govorimo o odvisniškem vedenju – za ljudi, pri katerih to vedenje opažamo, je značilno veliko poželenje po alkoholnih pijačah ter slaba kontrola notranjih impulzov. Taki ljudje pričakujejo in zahtevajo takojšnjo zadovoljitev svojih potreb, npr. sprostitev, občutek ugodja, spremembo negativnih čustev, in to alkohol nedvomno takoj prinese.

Raziskovalci so skušali ugotoviti osebnostne lastnosti pri ljudeh, ki so pozneje v življenju postali odvisni od  alkohola. Nekateri so ugotavljali večjo agresivnost, impulzivnost in težave v vzpostavljanju medosebnih odnosov, drugi večjo stopnjo bojazni in občutek odtujenosti, tretji nizko stopnjo samospoštovanja, občutke krivde in samoobtoževanje, četrti depresivnost, čustveno labilnost, številne telesne simptome in težave glede občutka lastne spolne identitete. Niso pa to osebnostne lastnosti, ki bi bile vzročno povezane z nastopom odvisnosti od alkohola, ker nastopajo tudi v razvoju drugih psihičnih motenj. Vendar gre tukaj še za nekaj drugega. V vsakem od nas se skriva nekaj omenjenih lastnosti. V vsakdanjem in treznem življenju kažemo dobre in prikrivamo svoje slabe lastnosti. To nas seveda stane kar nekaj psihične energije, ki jo porabimo zato, da to sliko vzdržujemo. To od nas zahteva naš moralni jaz, naša vest. Naša vest pa se v alkoholu stopi. V procesu razvoja odvisnosti moralni jaz izgublja svojo moč. Prav tako ima človek na poti v odvisnost na razpolago vedno manj psihične energije. Kako priti do alkoholne pijače, postane važnejše kot igranje vloge dobrega, poštenega in treznega človeka. Takrat začno prihajati na površje osebnostne poteze, ki so bile dotlej varno skrite v notranjosti. Zato prihaja tudi do močnih nihanj bolnikovih odločitev in vedenja – ko te poteze začno prodirati na površje, se jih bolnik ustraši in hitro pokrije, že naslednji dan pa spet prodrejo na površje. Tako npr. nekdo, ki je varčen, postane ob odvisnosti skopuški in ne privošči članom svoje družine ničesar. Ob streznitvi in prebuditvi tistega moralnega jaza pa postane razsipniški in nakupi stvari za otroke, ki jih pravzaprav ne potrebujejo – npr. sladkarije namesto krvavo potrebnih oblačil. Na ta način skuša kupiti ljubezen in naklonjenost svojih otrok, v bistvu pa jih s tem še bolj zbega, ker njegovega ravnanja in odnosa ne razumejo.

Človek, ki je odvisen od alkohola, začne počasi zaostajati za vrstniki oziroma za sabo – za tem, kar bi lahko sam dosegel, če ne bi stopil na pot odvisnosti. Tu nimam v mislih samo materialnega napredka, ampak tudi osebnostni razvoj. Namesto naprej potuje v osebnostnem razvoju nazaj v čas otroštva, v obdobje brez prevzemanja odgovornosti, v čas, ko je bil kot otrok središče vesolja, ko se je vse sukalo le okoli njega. Tako tudi bolnik, ki je odvisen od alkohola, misli, da se vse suče le okrog njega. Če ga v vinjenem stanju vznemirjajo glasni otroci, mora žena nekaj z njimi narediti, ker on potrebuje mir. Če mu njegov moralni jaz spočetka še prebuja občutke krivde, če spočetka še čuti ljubezen do bližnjih, pa se počasi nauči ta čustva izrinjati, ker jih čuti kot ovire na poti v odvisnost. Tako čustveno otopi, da ne čuti več ne veselja ne žalosti, čeprav lahko navzven še vedno zaigra močne čustvene vzgibe, ki pa niso več pristni. 

Opisan razvoj sprememb bolnikovega vedenja in čustvovanja seveda ne poteka pri vseh bolnikih enako. Posamezne spremembe so pri nekaterih bolj, pri drugih manj izražene, pač glede na količino psihične energije, ki jo ima posameznik na razpolago, in dolžino prehojene poti v odvisnost od alkohola.

ŠKODLJIVO PITJE IN SINDROM ODVISNOSTI OD ALKOHOLA PRI NEKATERIH SOCIALNIH SKUPINAH

ŠKODLJIVO PITJE PRI MLADOSTNIKIH

Mladostnik išče samega sebe znotraj skupin vrstnikov in se čustveno osamosvaja od staršev. Za to obdobje so značilni čustveni pretresi cele družine. Da si mladostnik osamosvajanje olajša, proža stalne konfliktne situacije s starši. Odvisnost od staršev nadomešča s pripadnostjo skupini vrstnikov. V njegovi notranjosti divja boj med impulzi, ki ga silijo v osamosvajanje, in impulzi, ki ga vlečejo nazaj v varnost njegovega doma.

V tem obdobju mladostniki tudi prvič samostojno posegajo po alkoholnih pijačah. Raziskava razširjenosti uživanja alkohola med učenci srednjih šol v Ljubljani je pokazala, da je že 93 % prvošolcev in 97 % tretješolcev poskusilo katero izmed alkoholnih pijač. Povprečna starost ob prvem pitju je bila 11,2 let, četrtina prvošolcev in skoraj polovica tretješolcev pa je poročala, da se je opila do vinjenosti. 43% učencev je že imelo težave zaradi pitja alkoholnih pijač. Več kot petina fantov je vozila motorno kolo ali avtomobil pod vplivom alkohola, desetina fantov pa je že imela težave s policijo. Tu torej že lahko govorimo o zlorabi alkohola.

Alkoholne pijače uživajo mladostniki navadno v skupinah in pogosto predstavlja alkohol vstopnico vanje. Včasih prav dobesedno – na primer »krstitve« v raznih društvih in na brucovanjih. V tem primeru mladostnik nima prave izbire – ali se skupini podredi in sprejme vrednote in običaje skupine ali pa ostane osamljen zunaj nje. Seveda to še ne pomeni, da ta mladostnik pozneje postane odvisen od alkohola. Bistveno pa je, da je alkohol pomemben dejavnik znotraj mladostniških skupin, in če mladostnik ne dobi dovolj potrditev na sprejemljivejši način (dober učni uspeh in druge pozitivne potrditve), pogosto poseže po negativnem potrjevanju samega sebe – s pretepi, krajami, drogami, pogostimi menjavami partnerjev in z alkoholom. V tem primeru se lahko zavrti v začaranem krogu odvisniškega vedenja in do prave odvisnosti ni več daleč.

SINDROM ODVISNOSTI OD ALKOHOLA PRI ŽENSKAH

Najpogosteje se odvisnost od alkohola pojavlja pri samskih ženskah, ki niso bile nikoli poročene in pri ločenkah. Najredkeje zbolijo vdove, poročene ženske pa so med tema skupinama. Med vzročnimi dejavniki iz okolja ima največji vpliv nanje partnerjevo pitje, med njihovimi osebnimi psihičnimi vzroki pa depresija in pričakovanje, da jim bo alkohol pomagal sprostiti se med intimnimi odnosi. V njihovem otroštvu so bile te ženske pogosteje telesno, psihično ali spolno zlorabljane kot ženske, ki niso zbolele za odvisnostjo od alkohola. Pri razvoju odvisnosti pri poročenih ženskah ima veliko vlogo tudi partnerjeva odsotnost zaradi terenskega dela ali dela v tujini in zato ženine težave zelo pozno opazijo, te pa značilno ravno v osamljenosti začno posegati po alkoholnih pijačah. Njihov način pitja se nekoliko razlikuje od moškega, ker je družbeno manj sprejemljiv. Kakor je še sprejemljivo v večernih urah videti močno vinjenega moškega, kateremu se mimoidoči samo prizanesljivo nasmihajo, tako je vinjena ženska v javnosti deležna obsojajočih in prezirljivih pogledov in pripomb. Zato se ženske navadno umaknejo v zavetje doma in pijejo skrivaj. Tak vzorec pitja je značilen predvsem za gospodinje. Vzorec pitja zaposlenih žensk je bolj podoben moškemu.

Za razvoj odvisnosti so pri ženskah potrebne manjše količine alkoholnih pijač in pri njih tudi prej pride do jetrnih okvar kot pri moških. Smrtnost med ženskami, ki so odvisne od alkohola, je večja kot pri moških odvisnikih zaradi pogostejših samomorilnih odločitev, nesreč v povezavi z uživanjem alkohola ter jetrne bolezni. Rak na dojki je pri njih za 30% pogostejši kot pri ženskah, ki niso odvisnice (podatki veljajo za ženske srednjih let in za starejše ženske).

Odvisnost od alkohola pri ženskah ima še eno posebnost – visoko stopnjo soodvisnosti od pomirjeval, kar za moške ni toliko značilno. Pomirjevala jemljejo namesto alkohola v socialnih situacijah, ko po alkoholu ne morejo posegati. Njihov nemir in napetost, kar se pojavi kot posledica abstinenčnih znakov ali kot posledica zunanjih stresnih dogodkov, lahko ublaži že zavest, da imajo pomirjevalo na dosegu roke v svoji torbici. Včasih jemljejo pomirjevala v kombinaciji z alkoholom, predvsem v želji, da bi ohranile kontrolo nad popito količino alkoholnih pijač.

SINDROM ODVISNOSTI OD ALKOHOLA PRI STAREJŠIH

Ameriški podatki opozarjajo, da kar 17% oseb, starejših od 60 let, zlorablja alkohol ali pa je odvisnih od njega. Tretjina teh ljudi v mlajših letih alkohola ni zlorabljala in ni imela zdravstvenih ali socialnih težav. Za to skupino je značilno, da začnejo zlorabljati alkohol po izgubah v smislu prezgodnjih izgub družinskih članov, prijateljev, po ločitvi, upokojitvi, izgubi socialnega položaja, v primeru osamljenosti, bolezni, še posebej, če imajo stalne bolečine, če težko skrbijo zase ali po spremembi bivališča - namestitvi v domu upokojencev. Prvi znaki odvisnosti se tako lahko pokažejo šele v starosti 70-79 let. Pogosto gre za kombinacijo odvisnosti od alkohola in odvisnosti od pomirjeval. Količine alkohola, ki naj ne bi škodovale, so pri starejših osebah manjše kot pri mlajših odraslih. Tako osebe, starejše od 65 let, ne bi smele spiti več kot 1 dcl vina dnevno ali ustrezne količine druge alkoholne pijače, vendar so še takšne količine za nekatere bolnike lahko nevarne. Odtegnitveni znaki so pri starejših bolnikih bolj izraženi in trajajo dlje časa, zato je potrebna še posebna previdnost pri zdravljenju.

Zamenjava prednostnih nalog - odvisna oseba porabi vedno več časa za nabavljanje in uživanje alkoholnih pijač, zato ji primanjkuje časa, ki bi ga lahko preživela z družino. Tako oče, ki je odvisen od alkohola, ne spremlja otrokovega razvoja, ne opazi ženinih skrbi glede morebitnih vedenjskih motenj pri otroku, ne opravi drobnih hišnih opravil in podobno. Kadar je odvisnost prisotna pri materi, se ta najprej pretirano zateka k opravljanju gospodinjskih opravil in zanemarja čustvene stike z otroki, pozneje pa ji zmanjka časa tudi za rutinska domača opravila, še posebej, ko se začno pojavljati abstinenčni znaki in iskanje alkoholnih pijač postane nuja.

Spreminjanje vrednot - v družini se udomači nepoštenost, ki prehaja od majhnih do velikih laži in skrivnosti. Če so sprva laži še omejene na zanikanje vinjenosti, postopoma preidejo na druge vsebine. Odvisnost in nasilje v družini postane skrivnost, o kateri se ne govori. Ta vzorec prevzemejo vsi družinski člani in ne le oseba, ki je odvisna od alkohola. Otroci dobijo "dovoljenje za laž". Prikrivanje resnice, učenje in uporaba laži so dejavniki, ki omogočajo razvoj delikventnega vedenja in kasneje odpirajo pot v kriminalno dejavnost. Prikrivanje nasilja v družini se dostikrat konča tragično. Te laži in skrivnosti sčasoma povsem obvladajo odnose v družini in družinskim članom jemljejo moč za učinkovito reševanje problemov.

Opuščanje odgovornosti je sprva opazno le pri osebi, ki je odvisna od alkohola, pozneje pa tudi pri drugih družinskih članih. Če je spočetka pri otrocih pogosto možno opaziti pretirano odgovornost, pa sčasoma prevlada vedenjski vzorec odvisne osebe - izogibanje odgovornostim in zadolžitvam. Če starši nanje pritisnejo, ponudijo v svojo obrambo laži ali pa neodgovorno vedenje lastnega starša, ko so starejši, pa se začno umikati iz domačega okolja. Odgovornost za družinsko življenje se ob razvoju odvisnosti postopoma premika na pleča partnerja osebe, ki je odvisna od alkohola. Od tega partnerja pa je odvisno, kako dolgo bo tak pritisk zmogel. Pogosto se tudi sam vedno pogosteje zadržuje zunaj svojega doma, sploh če so otroci že starejši.

Izkušnja prezgodnjih izgub. Te izgube so lahko začasne, v smislu zaporne kazni enega izmed družinskih članov, prevzema otrok v rejništvo ali usmeritve v vzgojni dom v primeru delikventnosti in usmeritve odvisnega člana družine ali pa njegovega svojca v psihiatrično bolnico. Lahko so trajne v smislu prezgodnje smrti odvisne osebe. Posebno vrsto izgub predstavljajo prezgodnji odhodi iz družine - beg od doma, ločitev, zgodnja nosečnost pri otrocih, ki opraviči odhod iz družine, ali pa izbor šole in službe daleč od doma.

Razvoj odvisniškega vedenja pri ostalih družinskih članih. Vsi družinski člani so kandidati za razvoj odvisnosti, čeprav ni nujno, da se bo odvisniško vedenje razvilo pri vseh in v taki meri, da bo postalo moteče. Partnerji odvisnih oseb si pogosto lajšajo trpljenje s pomirjevali, otroci pa posnemajo odvisniški model vedenja in od odvisne osebe prejemajo dovoljenje za rabo alkoholnih pijač.

Oseba, ki je odvisna od alkohola, se zaradi narave bolezni upira predlogom drugih družinskih članov, ki si želijo spremembo. Odvisnost postane trajna lastnost družine, še posebej, če je prisotna več generacij. Pri teh družinah opažamo nekakšno vdanost v usodo, ki sledi prepričanju, da se ne da ničesar spremeniti. Prilagoditev na odvisnost postane tako popolna, da poskus zdravljenja pogosto predstavlja hujši stres kot odvisnost sama. Partnerji in tudi drugi družinski člani pomagajo od alkohola odvisni osebi odvisnost prikrivati. Tako npr. žena po telefonu pokliče v moževo službo in prosi za dan dopusta za opitega moža, ker da je bolan. Družinski člani pogosto zagovarjajo odvisnega svojca pred sorodniki, znanci in bolnikovimi sodelavci. To so seveda kratkoročne rešitve vsakodnevnih zapletov, dolgoročno pa to pomeni vzdrževanje odvisnosti v družini. Tudi znotraj družine se pozornost usmerja proč od bistvenega problema - posameznikove odvisnosti od alkohola. V ospredje stopajo neurejeni partnerski odnosi, kot npr. nezvestoba in nasilje, ali pa neubogljivost in drugi problemi otrok. V obdobju prilagajanja na odvisnost prihaja do spremenjenih vlog v družini. Partner, ki sam ni odvisen od alkohola, prevzame vlogo in naloge odvisnega. S tem si naloži breme prevelike odgovornosti, hkrati pa lahko pridobi veliko moč nad ostalimi člani družine, vključno z odvisnim svojcem. Tako se postopoma vzpostavi novo družinsko ravnotežje, ki ga je težko porušiti. Zato tako pogosto v procesu zdravljenja prihaja do številnih stresnih situacij, ko želi odvisna oseba ponovno prevzeti svoj del družinskih odgovornosti. Takrat pogosto opažamo izzivalno vedenje s strani njegovega svojca, ki bolniku očita vedenje v preteklosti ali pa uživa alkoholne pijače vpričo njega. Zato je vključitev svojca v proces zdravljenja tako izjemnega pomena, da se te situacije pravočasno prepoznajo in obravnavajo zaradi velike nevarnosti recidiva – ne le pitja, pač pa tudi ponovitve istih medosebnih odnosov, ki so družini omogočili preživetje v življenju z odvisnostjo.

POSLEDICE NA DELOVNEM MESTU

Raziskave povezanosti odvisnosti od alkohola in posameznih poklicev so ugotovile, da čeprav se odvisnost pojavlja pri vseh ljudeh, ne glede na družbeni položaj in izobrazbo, je odvisnosti vendar največ v poklicih v gradbeništvu in pri pripravi in strežbi hrane in pijače. Tem sledijo avtomehaniki, vozniki lahkih tovornjakov in delavci v tovarnah. Najmanj odvisnosti od alkohola je med policisti, v administraciji, med učitelji in vzgojitelji.

Raziskave so pokazale, da je 40% smrtnih nesreč in 47% poškodb na delovnem mestu posledica vinjenosti. 60% težav na delovnem mestu v smislu slabše delovne sposobnosti in natančnosti pri delu je povezanih z zlorabo alkohola, predvsem zaradi pitja v nočnih izmenah in med malico. Največ težav, povezanih z zlorabo in odvisnostjo od alkoholnih pijač, je povezanih z delovnimi mesti, ki zahtevajo malo nadzora ali pa so brez njega in pri tistih, ki so povezana s terenskim delom. Posamezniki, ki jim pitje že škodi ali pa so odvisni od alkoholnih pijač, zaslužijo med 1.5 in 18.7% manj od svojih kolegov, pač glede na svojo starost in spol. Izostajanje iz službe je pri teh ljudeh 3.8 – 8.3-krat večje od povprečja (v povprečje so zajeti vsi, tako tisti, ki alkohol zlorabljajo ali so od njega odvisni, kot tisti, ki teh težav nimajo), oz. 16-krat večje kot pri tistih, ki alkohola ne zlorabljajo oz. od njega niso odvisni. V bolniški stalež se zatekajo trikrat pogosteje kot ljudje, ki nimajo težav, povezanih s pitjem alkoholnih pijač. Tudi v Sloveniji se soočamo z velikim številom bolniških staležev, ki so posledica zlorabe in odvisnosti od alkohola.

Število bolniških dni zaradi škodljive rabe in odvisnosti od alkohola v Sloveniji v letih 1988-1996.

Diagram kaže, da skupno število bolniških dni zaradi zlorabe in odvisnosti od alkohola v zadnjih letih spet blago narašča predvsem na račun porasta bolniškega staleža pri ženskah. Tako je bilo leta 1996 skupaj porabljenih skoraj 80.000 bolniških dni na račun zlorabe in odvisnosti od alkohola. Če upoštevamo 21 dni dopusta in za obračun vzamemo povprečno bruto plačo v Sloveniji, ki je septembra 1999 znašala 174.279 SIT, dobimo, da stane državo samo izpad dohodka zaradi sindroma odvisnosti od alkohola okroglih 700 milijonov tolarjev letno. Vseh hospitalizacij je bilo v Sloveniji v letu 1998 zaradi omenjenega sindroma 1482. Ob povprečni dolžini bolnišničnega zdravljenja, ki je l. 1998 znašala 60.05 dni, in če upoštevam najnižjo ceno oskrbnega dne – ta je na psihiatričnih oddelkih bistveno nižja kot na oddelkih interne medicine, pa vendar znaša 11.028 SIT dnevno, dobimo še dodatni znesek stroškov zdravljenja, ki pride preko 980 milijonov SIT. Skupaj torej okrogle 1,7 milijarde tolarjev letno. Končna številka pa je še precej večja, če bi upoštevali vse tiste primere, ko se škodljivo uživanje in odvisnost od alkohola skrivata v ozadju bolezenskih znakov, zaradi katerih dobi posameznik bolniški stalež ali pa je sprejet na bolnišnično zdravljenje, odvisnost od alkohola pa ni ugotovljena.