V procesu zdravljenja skušamo človeka, ki je odvisen od alkohola, motivirati za čim večjo osebno odgovornost za zdravljenje in s tem za sprejemanje takšnih življenjskih odločitev, ki bodo uspešno zdravljenje omogočile. Proces zdravljenja lahko razdelimo na več faz glede na bolnikov odnos do svoje odvisnosti. Sprva bolniki ne razmišljajo o spremembi in se upirajo poskusom pomoči. Če pride do dovolj velikega občutja neugodja zaradi spremembe v okolici ali v načinu razmišljanja bolnika samega, začne odvisni od alkohola resno razmišljati o spremembi. V tej fazi se odpre in postane dostopen za motiviranje za zdravljenje. Sledi ali odločitev za poskus spremembe (zdravljenje) ali pa odločitev za vrnitev v fazo, ko je za spremembe nedostopen. V primeru, če se za zdravljenje odloči, stopi v fazo vzdrževanja abstinence. Raziskave kažejo, da le petini bolnikov uspe že prvič po odločitvi za zdravljenje preiti skozi vse te faze do končne faze vzdrževanja abstinence. Drugi bolniki morajo skozi te faze večkrat zaokrožiti. To kaže na dolgotrajnost bolezni z bistvenimi izboljšanji telesnega in psihičnega zdravja in recidivi ali ponovitvami pitja z vsemi posledicami.

Sodobni načini zdravljenja omogočajo premik od bolnišnične proti ambulantni obravnavi. Kljub temu pa določen delež ljudi, ki so odvisni od alkohola, še vedno potrebuje bolnišnično zdravljenje. Tako svetujemo tovrstno zdravljenje pri ljudeh, ki:

• ne zmorejo vzpostaviti abstinence v domačem okolju,

• potrebujejo zdravljenje hujših abstinenčnih znakov,

• imajo resne zdravstvene zaplete - telesne okvare ali duševne bolezni in

• pri ljudeh z dvojno psihično motnjo (npr. globoka depresija in samomorilnost ob odvisnosti od alkohola).

Pripravljalna stopnja. Prvi pregled opravi navadno specialist psihiater, da ugotovi ali gre pri bolniku za odvisnost ali ne, da bolnika seznani z ev. prisotnimi telesnimi posledicami pitja in da mu pomaga videti psihične in možne vedenjske posledice odvisnosti. Poleg tega mu predstavi vse možnosti za vključitev v različne programe zdravljenja in ga motivira, da se za zdravljenje odvisnosti odloči.

Potem ko je bolnik sprejel odločitev za zdravljenje, mora prenehati s pitjem alkoholnih pijač. Šele ko abstinenco vzpostavimo, lahko s pravim zdravljenjem odvisnosti začnemo. Abstinenco razumemo v dobesednem pomenu - bolnik, ki je odvisen od alkohola, alkohola ne uživa, ne v obliki pijače in ne v hrani (npr. čokoladni bonboni z likerjem). Prav tako je nevarno uživanje pijač z nizko vsebnostjo alkohola (npr. Uni). Ugotovljeno je, da lahko pijača, ki po videzu ali okusu spominja na tisto, od katere je oseba odvisna, vzbudi ponovno željo po alkoholu. Pri vzpostavitvi abstinence bolnikom včasih pomagamo z zdravili.

Intenzivna skupinska psihoterapija. To zdravljenje poteka na psihiatričnih oddelkih ali ambulantno. Zdravljenje na psihiatričnih oddelkih je intenzivnejše – tako se program, ki se konča na oddelku nekje v treh mesecih zdravljenja, v sklopu ambulantne obravnave konča približno v dveh letih. Na nekaterih oddelkih je proces zdravljenja tako zastavljen, da je možno zdravljenje na oddelku po dokončani prvi fazi zdravljenja prekiniti in zdravljenje nadaljevati ambulantno.

Rehabilitacija. To je tretja stopnja zdravjenja in pomeni vključitev v KZA, v klube zdravljenih alkoholikov, ali AA, klube anonimnih alkoholikov. V KZA se zdravljenje nadaljuje nekje v obdobju naslednjih treh do petih let, v klubih AA pa se vzpodbuja doživljenjska vključitev v njihove programe. Namen delovanja teh skupin je vzdrževanje motivacije za abstinenco, preprečevanje recidivov in medsebojna pomoč.

V zdravljenje odvisnosti od alkohola posredno in neposredno vključujemo vse družinske člane in tudi njih obravnavamo kot bolnike, ki potrebujejo zdravljenje. Bolezen odvisnosti namreč s svojimi posledicami zajame celo družino in ruši medsebojne odnose, zato moramo družinske člane naučiti odtstranjevati ovire, ki preprečujejo ustrezno komunikacijo med njimi. V sam proces zdravljenja navadno vključimo partnerja, ki se skupaj s človekom, ki je odvisen od alkohola, vključi v skupinsko obravnavo - praviloma že v fazi intenzivnega zdravljenja na psihiatričnih oddelkih po vzpostavitvi abstinence.

Skupinska psihoterapija je temelj zdravljenja odvisnosti od alkohola. Praviloma je končna posledica odvisnosti od alkohola tudi bolnikova družbena in družinska (samo)osamitev. Tako ima bolnik v skupini možnost vzpostavljanja drugačnih, novih in kvalitetnih odnosov in te izkušnje lahko pozneje prenese na vzpostavljanje drugačnih odnosov z ljudmi zunaj skupine. Terapevtska skupina odvisnemu od alkohola nudi uvid, da ni sam in edini na svetu, ki ima te probleme. Skupina mu omogoča prepoznavati lastno vedenje in življenjske odločitve iz različnih zornih kotov s pomočjo dragocenih izkušenj vsakega posameznika, zrcali pa mu tudi vse, kar je pri njem dobrega, na čemer lahko gradi svojo osebnostno spremembo in pridobiva na samospoštovanju.

Skupina se praviloma sestaja za uro in pol enkrat na teden, če se je bolnik vključil v ambulantno obliko zdravljenja odvisnosti, ali pa vsak dan, če se je odločil za bolnišnično. Praviloma je zdravljenje sestavljeno iz dveh delov, iz t.i. pripravljalne in nadaljevalne skupine. V pripravljalni je v ospredju izobraževanje o bolezni odvisnosti, njenih značilnosti, posledicah in pasteh, ki čakajo na slehernega odvisnika. Vzporedno ob tem teče prepoznavanje lastnega odnosa do pitja v preteklem in aktualnem obdobju, kamor sodi tudi prepoznavanje želje po alkoholni omami. Člani skupine ob vstopu v skupino sprejmejo terapevtski dogovor o zdravljenju in obvezni abstinenci ter delajo po določenem priogramu. V nadaljevalni skupini je več prostora za raziskovanje ozadja odvisnosti vsakega posameznika s pomočjo skupine in izkušenj drugih članov, čeprav so elementi učenja, izobraževanja in vnaprej določenega programa še vedno prisotni. Te skupine so v bolnišnični obliki zdravljenja praviloma odprte, kar pomeni, da se člani skupine menjavajo – starejši po zaključku programa skupino zapuščajo in novi vanjo prihajajo. Prednost te pretočnosti je, da so na enem mestu zbrani ljudje na različni stopnji uvida v svojo odvisnost. Tako starejši mlajšim članom v raziskovanju njihovih težav in tudi pri izobraževanju pomagajo, kar krepi sodelovanje in medsebojne odnose. Mlajši pa vidijo v skupini starejše člane, ki so v zdravljenju napredovali, vidijo, da je zdravljenje resnično možno, kar jih še bolj utrdi v prepričanju, da je bila njihova odločitev za zdravljenje pravilna. Vsi se učijo vzpostavljanja medčloveških odnosov v vseh posameznih fazah – tako vstopa v družbo, sprejema v družbo in poslovitve, kar kar nekajkrat ponovijo vsakič, ko se najstarejši član poslovi, in vsakič, ko vstopi novi. Ob tem se učijo sodelovanja in razreševanja težav s pomočjo pogovora.

Ambulantne terapevtske skupine nimajo tako hitre pretočnosti zaradi časovno daljšega trajanja terapevtskega procesa. Njihova značilnost je, da so posamezniki ves čas vkoreninjeni v svoje okolje. Njihovo vztrajanje v abstinenci je tako lahko samo posledica izredno močne motivacije že na začetku zdravljenja. Bolnišnica predstavlja le neko umetno okolje, kjer so posamezniki bolj zaščiteni in varni pred recidivom – živijo v skupnosti z istimi problemi in istimi težavami, vsa njihova pozornost je usmerjena v zdravljenje in abstinenco. V času zdravljenja so nekoliko odmaknjeni od zahtev in potreb resničnega sveta, v katerega se bodo vrnili. Posamezniki v ambulantnih skupinah pa so ves čas izpostavljeni skupinam ljudi, ki so jih na poti v odvisnost spremljali, ves čas nosijo breme vsakodnevnih odgovornosti, ob katerih je zdravljenje in abstinenca le ena izmed vsebin, s katerimi se ukvarjajo. Značilnost današnjega časa pa je, da se vedno več ljudi odloča za ambulantni način zdravljenja, ker si ne morejo privoščiti tako dolge odsotnosti z dela.

Psihofarmakoterapija pomeni zdravljenje z zdravili, ki imajo vpliv na bolnikovo psihično počutje. Cilji tega zdravljenja so v:

• terapiji in preprečitvi odtegnitvenih znakov in posledičnih zapletov,

• vzdrževanju treznosti in preprečevanju ponovnega pitja,

• zdravljenju dodatnih psihičnih motenj.

Zdravljenje odtegnitvenih znakov. To zdravljenje poteka ambulantno ali na psihiatričnih oddelkih glede na globino in izraženost abstinenčne simptomatike. V primeru delirija je zdravljenje v bolnišnici nujno. Če ne gre za resnično izjemno globoko delirantno stanje, traja zdravljenje nekje do 10 dni. Abstinenčno krizo skušamo omiliti z nadomestitvijo alkohola z snovjo, ki ima podoben učinek. V ta namen uporabljamo pomirjevala. Teh je več vrst in se razlikujejo po svojem učinku. Zato se za vrsto pomirjevala odločamo glede na bolezensko sliko – ali so odtegnitveni znaki blažji ali pa v smislu pravega alkoholnega bledeža ali delirija. Ker bolniki praviloma pri zdravljenju delirija zaradi situacijske neorientiranosti ne sodelujejo, moramo nadomeščati telesne tekočine, ki jih bolnik izgublja s potenjem ob nemiru in povišani temperaturi, s pomočjo infuzij. Tem dodajamo vitamine, raztopine sladkorja in včasih tudi zdravila za jačanje delovanja srca – spet glede na telesno stanje in bolezenske znake vsakega posameznega bolnika. Hkrati merimo količino izločenega urina, s tem preverjamo delovanje ledvic in ocenjujemo bolnikove potrebe po tekočini. Pri bolnikih, ki imajo zelo žive privide in prisluhe in ki so ob tem neobvladljivi, lahko kot dodatno zdravilo dodamo antipsihotike, zdravila, ki delujejo proti tem doživetjem. Navadno je zadosti že en odmerek tega zdravila, vsekakor pa je zdravljenje s temi zdravili kratkotrajno (praviloma le dan ali dva). Ko bolnik postane orientiran, počasi nižamo odmerke pomirjeval, bolnika seznanimo z njegovim stanjem in z laboratorijskimi izvidi ter ga skušamo motivirati za nadaljevanje zdravljenja na oddelkih za odvisnost od alkohola.

Vzdrževanje treznosti. Vzdrževanje treznosti samo s pomočjo zdravil ni uspešno in je lahko celo nevarno. Najboljša je kombinacija – zdravljenja z zdravili in vključitve v psihoterapevtsko obravnavo. Vendar moram poudariti, da se to področje kombiniranega zdravljenja pri nas pravzaprav šele prav odpira. Na voljo imamo disulfiram ali Tetidis, ki ga v Sloveniji uporabljamo že 20 let, ter naltrekson ali Revia, ki je v Slovenijo šele vstopil. Disulfiram ali Tetidis blokira encim, ki razgrajuje acetaldehid, snov, ki se sprošča pri razgradnji alkohola v jetrih. Zato se v primeru pitja alkoholnih pijač in sočasnega jemanja Tetidisa acetaldehid pojavi v krvi v preveliki količini. To povzroči rdečico, občutek vročine v licih, rokah in trupu, čemur sledi bledica, padec krvnega tlaka, siljenje na bruhanje in splošna slabost. Bolniki lahko občutijo vrtoglavico, pojavijo se motnje vida, razbijanje srca z bolečino v prsih, oteženo dihanje in gluhost udov. Najhujša posledica je praviloma globok padec krvnega tlaka, lahko pa pride tudi do težjih reakcij – do srčnega infarkta, odpovedi srca, motenj srčnega ritma, plitkega dihanja, krčev in smrti. Občutek nelagodja in blažji simptomi se lahko pojavijo že pri uživanju vinskega kisa in vdihavanju alkoholnih hlapov iz vodice po britju. Bolezenski znaki navadno trajajo 30-60 minut, pa tudi dlje. Včasih se lahko pojavi slika duševne bolezni z motnjami spomina in zmedenostjo. Zdravilo lahko bolnik vzame šele 24 ur po zadnjem zaužitju alkoholne pijače, jemlje ga 1x dnevno, njegov učinek pa traja še do dva tedna potem, ko je vzel zadnjo tableto. Zaradi vseh teh možnih posledic mora biti vsak bolnik dobro seznanjen z delovanjem tega zdravila, biti ves čas vključen v program zdravljenja odvisnosti od alkohola in visoko motiviran za zdravljenje. Zdravila ne smemo uporabljati, če ima bolnik tudi srčno ali pljučno bolezen, bolezen ledvic, cirozo jeter, epilepsijo, duševno bolezen in depresijo ter če navodil ne more razumeti. Zdravila nosečnicam ne predpisujemo.

Drugo zdravilo, namenjeno vzdrževanju treznosti, je naltrekson ali Revia. To zdravilo zasede mesta v področju možganov, ki sproža ugoden občutek, ko smo pod vplivom alkohola. S tem prepreči ta učinek alkohola in zato izključi pomemben dejavnik, ki vpliva na razvoj odvisnosti. Naltrekson je varno zdravilo - ob hkratnem zaužitju alkoholnih pijač do nevarnih reakcij kot pri disulfiramu ali Tetidisu ne pride. To zdravilo naj bi se uporabljalo nekje 3 – 6 mesecev po začetku obdobja treznosti. Sicer je dobro poznano - uporabljalo se je za zdravljenje odvisnosti od drog zadnjih 20 let. Najpogostejša stranska učinka sta siljenje na bruhanje in samo bruhanje - prvo pri desetih in drugo pri treh odstotkih vseh bolnikov, ki so prejemali zdravilo. Ta stranski učinek navadno izzveni po prvih odmerkih. Drugi stranski učinki so se pojavljali pri manj kot 2% bolnikov v smislu glavobola, vrtoglavic, napetosti, nespečnosti in zaspanosti. Zdravilo se ne sme uporabljati pri akutnem vnetju jeter in odpovedi ledvic ter pri nosečnicah - pri slednjih še ni podatkov glede vpliva zdravila na plod. Pozitiven vpliv na vzdrževanje abstinence so tudi pri naltreksonu dokazali le pri bolnikih, ki so bili hkrati vključeni v psihoterapevtsko obravnavo. Na nekaterih tujih trgih in v postopku raziskovanja je še več podobnih zdravil, ki se lahko in se še bodo uporabljala na tem področju, vendar so to za slovensko tržišče zaenkrat še zdravila prihodnosti.

Zdravljenje pridruženih psihičnih motenj.

Depresija - za zdravljenje depresije ob odvisnosti od alkohola uporabljamo novejša zdravila proti depresiji, ki zvečine zvišujejo nivo serotonina, enega izmed prenašalcev vzburjenja med živčnimi celicami, ki ima bistveno vlogo v razvoju depresije. Ta zdravila so praktično brez stranskih učinkov, predvsem pa ne povzročajo odvisnosti. Nekateri avtorji svetujejo uporabo antidepresiva skupaj z naltreksonom. Čeprav posamezne študije nakazujejo možnost, da ta zdravila vplivajo tudi na znižanje količine popitih alkoholnih pijač pri ljudeh, ki so od alkohola odvisni, so bili dobri rezultati prisotni le pri bolnikih s pridruženo depresijo in zato se antidepresivi uporabljajo le pri dvojni psihični motnji.

Bojazen in strah – pomirjevala, ki najbolj vplivajo na gašenje bojazni in strahu, lahko uporabljamo le krajši čas zaradi nevarnosti premika odvisnosti z odvisnosti od alkohola na odvisnost od pomirjeval. Tako v tem primeru uporabljamo zdravila proti žalosti, antidepresive, ki tudi vplivajo na nižanje občutenja strahu in bojazni. Ker moramo na prve učinke zdravila počakati nekje 3-4 tedne, lahko v tem času uporabimo pomirjevala, ki pa jih po tem obdobju moramo ukiniti ali, glede na predpisani odmerek, postopno nižati do ukinitve. Velika nevarnost je hkratno jemanje pomirjeval in uživanje alkoholnih pijač. Alkohol pomirjevalni učinek zdravil poveča za 30%, zaviralno vpliva na možganske centre, pa tudi na razgradnjo pomirjeval v jetrih. Včasih sproži kombinacija alkohola in pomirjeval pri nekaterih ljudeh burne in neobvladljive čustvene reakcije, pri nekaterih v smislu agresivnosti. Zato se v primeru slabe kritičnosti do odvisnosti od alkohola za predpisovanje pomirjeval v primeru ambulantnega zdravljenja bolnikov, ki so odvisni od alkohola, ne odločimo.

Osebnostne motnje – ti ljudje so navadno nagnjeni k depresiji, strahu, slabo obvladljivim čustvenim izbruhom, težavam v medosebnih odnosih in preko tega k zlorabi in odvisnosti od alkohola. Kar se tiče zdravljenja z zdravili, so tudi pri osebnostnih motnjah lahko antidepresivi presenetljivo učinkoviti, ker bolnika osebnostno ojačajo, tako da postanejo nekoliko samozavestnejši in se laže soočajo z lastnimi psihičnimi problemi.

Ena izmed značilnosti bolezni odvisnosti je, da se z bolnikovo odvisnostjo od alkohola in njenimi posledicami prej sooča bolnikova okolica kot bolnik sam. Zato so pritiski iz okolice za spremembo bolnikovega vedenja nujni za sprožitev želje ali potrebe po spremembi v bolniku samem. Jasneje bodo ti pritiski izraženi, močneje podkrepljeni z zahtevami po zdravljenju, verjetneje bo, da bo v bolniku prišlo do odločitve za zdravljenje.

Pritisk na bolnika lahko pride z različnih strani:

Pritisk v družini - družina je tista, kjer najprej začutijo posledice bolnikove odvisnosti od alkohola, zato so pritiski v družini navadno tudi prvi. Vendar so, kot sem že omenil, odnosi znotraj družine zapleteni, tako da se bolniki lahko tem pritiskom več let uspešno upirajo. Ker poznajo družinske člane, vedo tudi kakšno vedenje morajo izbrati (ali opravičevanje ali nasilnost ali pa oboje hkrati), da bodo z odvisniškim vedenjem lahko nadaljevali. Zato je pomembno, da so člani družine pri svojih zahtevah odločni in vztrajni.

Pritisk s strani lečečega zdravnika. Osebni zdravnik ponavadi le predstavlja za bolnika neko avtoriteto, ki ji bo prisluhnil prej kot članom svoje družine. Že zaradi vljudnosti ga bo moral poslušati. Hkrati pa ima osebni zdravnik možnosti, da bolniku posledice njegove odvisnosti od alkohola nazorno prikaže na podlagi objektivnih laboratorijskih in drugih preiskav (npr. ultrazvočna preiskava jeter). Bolnik svojega zdravnika obiskuje kot vsi ostali bolniki - zaradi različnih bolečin (glavoboli, težave z želodcem, hrbtenico), prehladov, vnetij, kašlja in kakšnih drugih težav. Njegovi obiski bodo z razvojem njegove odvisnosti naraščali - zaradi upada odpornosti organizma in izostankov z dela, ki jih ne bo več mogel pokrivati s svojim dopustom. Je pa za zdravnika zelo pomembno, da mu svojci povedo, kaj opažajo sami. Tako bo na znake odvisnosti pozornejši, preiskave bo usmeril v to smer in bolnika prej motiviral za odločitev za zdravljenje.

Pritisk s strani delovne organizacije. V interesu vseh delovnih organizacij je, da njihovi delavci opravljajo svoje delo trezno in odgovorno. Na ta način je manj poškodb pri delu, manj izostankov z dela, storilnost in natančnost pri delu pa sta večji. Iz teh razlogov tudi bolj ali manj natančno preverjajo treznost pri delavcih, za katere sumijo, da opravljajo svoje delo pod vplivom alkohola. Grožnja disciplinske komisije z odpustom, obveza zdravljenja odvisnosti od alkohola in pogojni odpust za npr. dobo enega leta ter redne nenapovedane kontrole treznosti v tem obdobju predstavljajo velik pritisk na bolnika.

Pritisk s strani socialne službe je potreben predvsem v primeru pitja obeh partnerjev, da se zaščitijo njuni otroci, ali pa v primeru nasilja v družini. V prvem primeru pogosto predstavlja grožnja z odvzemom otrok in predajo otrok v rejo ali dijaški dom, če so otroci že starejši, tisti pritisk, ki lahko v družino vnese spremembo. Socialni delavci praviloma zahtevajo obvezno zdravljenje obeh partnerjev, sami pa družino obiskujejo in ugotavljajo morebitne spremembe v družinskem življenju. Povežejo se tudi s svetovalno službo (socialno ali psihološko) v šoli, kamor hodijo otroci, in instituciji, kjer sta se partnerja odločila za obravnavo svoje odvisnosti. V drugem primeru, v primeru nasilja v družini, je vloga socialne službe v zaščiti ostalih družinskih članov. Tako imajo ženske, ki niso odvisne od alkohola, možnost, da se umaknejo v Varno hišo, kjer s pomočjo socialne službe in strokovnjakov na pravnem področju iščejo dolgoročne rešitve v smislu razveze, delitve premoženja in skanja službe. Včasih predstavlja razhod družine tisti končni pritisk, ki pripravi bolnika do streznitve in odločitve za zdravljenje ter pozneje omogoči ponovno združitev družine na drugačnih temeljih.

Kaj lahko stori partner? Za vzorčni primer poglejmo moškega, ki je odvisen od alkohola, in njegovo ženo, ki od alkohola ni odvisna. Najprej si mora ženska vzeti čas in si odgovoriti na nekaj vprašanj:

Kako dolgo že trpim zaradi partnerjevega pitja?

Kakšne so posledice partnerjevega pitja pri najinih otrocih?

Kako dolgo sem še pripravljena trpeti partnerjevo pitje?

Kako si predstavljam svoje življenje čez 5 in 10 let, če ne bom naredila spremembe?

Iz odgovorov bo spoznala, kako naprej in ali zahtevati spremembo ali ne. Vedeti moramo, da dlje ko bo odlašala s poskusom spremembe, težje jo bo izpeljala. Lažje bo nadaljevala po že utečeni poti in tudi od alkohola odvisni bolnik bo težje sprejel potrebo po spremembi. Zato je prvo važno pravilo – ne odlašati predolgo. Seveda pa je treba vse korake vnaprej temeljito premisliti. Prvo nadaljnje vprašanje je:

Kako daleč sem pripravljena iti?

Če ima partnerka v načrtu grožnjo z razpadom partnerske zveze in družine, mora biti to pripravljena storiti. Prazne in neuresničljive grožnje dajejo bolniku samo moč, da vztraja pri svoji odvisnosti. To pomeni, da mora imeti pripravljen načrt, kam oditi – k prijateljem, sorodnikom ali, v končni fazi, v Varno hišo.

Ko si partnerka na ta vprašanja odgovori, in če je pripravljena na spremembo, sledijo naslednje stopnice. Najprej svetujem, da si kupi ali sposodi literaturo o odvisnosti od alkohola in jo preuči. Znanje je osnova za dobre argumente in pomoč do spoznanja, da bolezen odvisnosti ni nekaj, kar se dogaja samo v njeni družini. Zatem je smiselno sestaviti spisek ljudi (najbolje med 3 in 6), ki ji bodo pomagali pri soočenju bolnika z njegovo odvisnostjo. To morajo biti ljudje, ki imajo važno vlogo v bolnikovem življenju (starši, sodelavci, prijatelji) in ki sami težav z odvisnostjo od alkohola nimajo. Dobro si je pripraviti pismo za bolnika z opisom posledic njegovega pitja. To pismo potem v soočenju partnerka prebere. V pismu je potrebno navesti bolnikove zdravstvene težave, neprimerno vedenje, upad delovnih sposobnosti, težave s spominom in osebnostne spremembe, primere pitja na skrivaj ali ustvarjanja skritih zalog, težav v partnerstvu, družini, na delovnem in finančnem področju, ev. sodne težave, opis dolžine bolnikovega pitja večjih količin alkoholnih pijač in pitja ob neprimernih okoliščinah. Pri opisu je potrebno biti konkreten - opisati je treba posamezne dogodke z datumi, tako da se jih bo bolnik moral spomniti. Prav je, da si tako pismo pripravi vsak, ki bo v tej skupini za soočenje bolnika z njegovo odvisnostjo od alkohola sodeloval, in da vsak opiše svoje gledanje na bolnika iz svojega zornega kota. Potem se mora skupina dogovoriti za kraj in čas soočenja. Bolnik mora biti trezen, hkrati pa je dobro, da soočenje ne poteka na njegovem domu. Potem ko mu vsak posameznik prebere svoje sporočilo, mora skupina od njega zahtevati zdravljenje in mu pri tem ponuditi pomoč. Navesti mora posledice, s katerimi se bo bolnik moral soočiti, če bo pomoč zavrnil. Soočenje navadno traja do ene ure in bolnik pogosto pristane na zdravljenje. Vendar tudi, če na to ne pristane, pride na sestanku na dan resnica, pred katero ne bo več mogel zatiskati oči. Pogosto se zaseje seme, ki čez čas le obrodi sadove.

S pomočjo strokovnjaka je morda lažje predelali možne izide in se z njim posvetovati glede nadaljnjih korakov. Partnerki bo lahko pomagal tudi pri njenih psihičnih reakcijah v tem občutljivem življenjskem obdobju. Lažje bo sprejela svoje odločitve, lažje bo postavila meje in se borila, če bo v strokovnjaku dobila oporo. Rad bi pa na tem mestu opozoril pred nerealnimi pričakovanji, ki jih svojci pogosto prinesejo s sabo na posvet s strokovnjakom. Nekateri mislijo, da bo strokovnjak vse naredil namesto njih, da bo šel k bolniku na dom ali pa mu poslal vabilo na obravnavo, s tem da ne bi smel povedati, od kod mu informacija, da bolnik pije. Potem razmišljajo, da bo strokovnjak bolnika prisilil, da se bo šel zdravit, če ne drugače, pa s policijo, bolnik se bo po zdravljenju ozdravljen vrnil domov in vse bo drugače. Seveda strokovnjak ne more narediti ničesar namesto svojca. Zdravljenje odvisnosti je prostovoljno in brez bolnikovega pristanka sploh ni smiselno. Če bolnik ni motiviran za abstinenco, bo po vzpostavitvi treznosti (npr. ob bolnišničnem zdravljenju zaradi alkoholnega bledeža) zahteval takojšen odpust in po odpustu zavil v prvo gostilno na poti. Alkoholne pijače so dostopne vsepovsod in vsakomur. Zato ne moremo nikogar prisiliti v zdravljenje. V to ga lahko prisilijo samo življenjske okoliščine, za bolnika važni ljudje v njegovi neposredni okolici, včasih pa tudi soočenje s telesnimi posledicami pitja. Vendar mora tudi v tem primeru biti močan sočasen pritisk za zdravljenje s strani svojca – po vzpostavitvi abstinence si telo počasi opomore, laboratorijski testi padejo v meje normalnih vrednosti, bolnik meni, da je ozdravljen, in s pitjem prej ali slej nadaljuje, če ta pritisk izostane.