RECIDIV

Recidiv pomeni ponovitev bolezni pri istem bolniku. Ko govorimo o odvisnosti od alkohola, pomeni recidiv ponovno pitje po daljši, z zdravljenjem vzpostavljeni abstinenci. Znano je, da je abstinenco veliko laže vzpostaviti kot pa jo vzdrževati. Odvisnost od alkohola je bolezen, ki bolnika spremlja do konca njegovega življenja. Ponovno pitje po daljšem času samo prebudi spečo odvisnost, ki spet izbruhne na dan. Pri ljudeh, ki so odvisni od alkohola, se vedno znova srečujemo z nejevero, da alkoholnih pijač ne bodo smeli piti nikoli več. Kako prepričati 35 let starega moškega, da tudi čez 10 in 20 let abstinence ne bo smel uživati alkohola? Vsak človek gleda na življenje skozi lastne oči. Vsak si misli – jaz sem drugačen. In tudi je. Vendar ima bolezen odvisnosti od alkohola svoje zakonitosti in svoja pravila. In eno izmed najvažnejših pravil je, da nekdo, ki je odvisen od alkohola, ne more več postati preudarni pivec. Ampak teorija, zgodbe in izkušnje drugih ljudi so eno, razmišljanje vsakega posameznika pa nekaj povsem drugega. Zato danes gledamo na recidiv kot na sestavni del dolgotrajne, doživljenjske bolezni, kot na zastoj v terapevtskem procesu in znak, da bolnik nekaterih svojih težav še ni uspel razrešiti.

Vzrokov za recidiv je več in navadno gre tudi pri recidivu za kombinacijo več različnih dejavnikov. Tako bo odvisnik posegel po alkoholni pijači, ko ga bodo drugi s pitjem silili, le če bo ob tem hkrati v sebi čutil žalost, bojazen ali pa se bo dolgočasil. Najpogostejši vzroki za recidiv so:

negativna čustvena stanja – strah, depresija, bojazen, jeza – v 38%,

socialni pritiski – v 18%,

medosebni spori – v 18%,

želja in notranja potreba po pitju – v 11%,

pozitivna čustvena stanja – veselje – v 3%,

drugi vzroki – 12%.

PREPREČEVANJE RECIDIVA

Preprečevanje recidiva je usmerjeno na ključna vprašanja v povezavi z recidivom in dolgotrajno rehabilitacijo. Terapevtski pristop bolnika pripravi na možnost recidiva in ga spodbuja z znižanjem dejavnikov tveganja za recidiv. Omenjeni pristop ima štiri stopnje:

Prepoznavanje in predelava osebnih dejavnikov tveganja za razvoj recidiva. Takšni dejavniki so že omenjena jeza, bes, dolgočasje, občutek notranje praznine, depresija, občutek krivde in sramu ter osamljenost. Medosebne situacije z visoko stopnjo tveganja za razvoj recidiva so direkten ali indirekten pritisk na bolnika, da popije alkoholno pijačo, ali pa konflikt z drugo osebo. Tveganje za recidiv se zmanjša, če terapevt bolniku pomaga prepoznati omenjena čustvena stanja ali medosebne stresne situacije. V naslednjem koraku se dogovorita, kaj narediti v zvezi s temi dejavniki. Tako se bolnik, ki čuti v sebi jezo, uči izražanja jeze na ustrezen način. Dolgčas je za nekatere posameznike posledica pomanjkanja konjičkov v prostem času, za druge pa posledica premajhnega obsega del in nalog na delovnem mestu – tako se tak delavec počuti nepotrebnega in pri delu ne čuti nobenih izzivov. Za vsakega bolnika se torej v pogovoru izoblikujejo načini vedenja in prilagajanja zunanjim in notranjim pritiskom, s ciljem, da ti pritiski popustijo.

Prepoznavanje in predelava zgodnjih svarilnih znakov za recidiv. Ti znaki se kažejo v spremembi bolnikovega odnosa do okolja, njegovih misli, občutkov in njegovega vedenja. Tako se bolnikova nizka motivacija za abstinenco kaže v negativnem odnosu do procesa zdravljenja ali opustitvi le-tega. Drug pogost svarilni znak je druženje s člani bivše pivske družbe. Bolnik se pogosto ne zaveda grožnje recidiva. Zato se mora naučiti prepoznavati te znake in vedeti, kaj napraviti zatem. Uči se iz lastnih napak iz preteklosti, dragocena pa je tudi pomoč svojcev, ki praviloma te znake prepoznajo pred samim bolnikom in ga z njimi soočajo. Spodaj naštete misli se seveda ne pokažejo pri vsakem človeku v tako prepoznani obliki in v točno tem zaporedju, prisluhniti je treba celotnemu procesu, ki v končni fazi privede do ponovnega pitja. Odvisnikom, ki abstinirajo, in njihovim svojcem bi priporočal, da spodnje misli večkrat preberejo in skušajo začutiti, kako odzvanjajo v njihovi notranjosti. Če bodo začutili, da jim je prikazano razmišljanje blizu, bi priporočal, da se o tem pogovorijo s svojcem, člani svojega sedanjega ali bivšega kluba zdravljenih alkoholikov ali pa s svojim zdravnikom.

Začenjam dvomiti v svojo zmožnost abstinence.

Zanikam svoje strahove.

Pogosto si poudarjam, da ne bom več pil (-a).

Razmišljam, da je treznost vse, kar potrebujem.

Tudi drugim skušam vsiliti treznost.

Prepričan (-a) sem, da sem ozdravljen (-a).

Prepuščam se nagibom – enkrat delam preveč, drugič premalo, enkrat se veliko pogovarjam, drugič se raje umaknem.

Pretirano reagiram na stresne situacije.

Začenjam se umikati od drugih.

Veliko se ukvarjam s samo enim področjem svojega življenja.

Preživljam obdobja manjše žalosti.

Ukvarjam se z neuresničljivimi in tveganimi načrti.

Ukvarjam se s preteklostjo ali prihodnostjo in ne s sedanjostjo.

Čutim, da ne bom dosegel (-la) življenjskih načrtov.

Pogosto podnevi sanjarim o svojih željah.

Ne vidim, kako bi lahko rešil (-a) svoje težave.

Rad (-a) bi bil srečen (-a), pa ne vem, kaj to je.

Izogibam se veselju.

Preveč razmišljam o sebi, o razlogih, zakaj sem takšen (-a), kot sem.

Do družinskih članov in prijateljev postajam razdražljiv (-a).

Občasno sem zbegan (-a).

Hitro se razjezim.

čem krivca za svoje probleme pri drugih ljudeh in v življenjskih okoliščinah.

Dvomim, da sem bolan (-a).

Prehranjujem se neredno, jem med obroki, včasih jem preveč, včasih premalo.

Pogosto sem brezbrižen (-a) in ravnodušen (-a).

Neredno spim. Včasih preveč, včasih premalo.

Za delo, ki sem ga prej opravil (-a) z lahkoto, potrebujem vedno več časa, volje in energije.

Občasno občutim obdobja globoke žalosti.

Večkrat manjkam na sestankih KZA ali drugih oblikah ambulantnega zdravljenja odvisnosti.

Pogosto čutim, da mi je vseeno.

Kopičim denar, zlorabljam moč, težim k številnim spolnim odnosom.

Odprto zavračam pomoč.

Po telesu čutim različne bolečine (glavobol, težave s hrbtenico, sklepi in želodcem).

Razmišljam, da pitje ne more poslabšati moje trenutne življenjske situacije.

Počutim se nemočnega (-o).

Smilim se samemu sebi.

Razmišljam, da bi morda lahko v družbi kaj spil (-a).

Začnem zavestno lagati.

Vedno bolj posegam po zdravilih proti bolečinam ali celo po pomirjevalih.

Povsem izgubim zaupanje vase.

Ljudi odklanjam brez pravega razloga.

Neham hoditi na sestanke KZA ali drugih ambulantnih programov zdravljenja odvisnosti.

Preplavljen (-a) sem z osamljenostjo, frustracijami, jezo in notranjo napetostjo.

Začnem obiskovati prijatelje, ki pijejo, in prostore, kjer se pije.

Prepričam se, da sem ozdravljen (-a).

Naredim ali občutim večjo spremembo v svojem življenju.

Začnem piti alkoholno pijačo po svojem izboru.

Pijem kontrolirano.

Izgubim nadzor nad svojim pitjem.

Zgodnji terapevtski poseg v primeru recidiva. Danes ločujemo spodrsljaj, ko bolnik sicer prekrši pravilo abstinence in popije alkoholno pijačo, vendar še ne zdrsne v polno odvisnost, in recidiv, ki pomeni ponovitev bolezni. Ali se bo iz spodrsljaja razvil recidiv, je odvisno od bolnikovega razmišljanja in njegovega čustvenega stanja po spodrsljaju. Bolnik je lahko jezen nase in/ali na okolico, depresiven, z občutki krivde in sramu. O sebi lahko razmišlja, da je nesposoben za spremembo, da abstinence ne more vzdrževati in zakaj bi se torej trudil. Te misli seveda bolnika usmerjajo v recidiv. Zato bolnika učimo, da se s temi negativnimi mislimi sooči in že vnaprej načrtujemo, kaj storiti, da se spodrsljaj ne bi nadaljeval v pravi recidiv. Da bo znal ob tem kritičnem trenutku aktivno poseči v dogajanje, namesto da le pasivno sprejme, da tako ali tako ne more nič narediti.

Širše spremembe v smeri uravnoteženja bolnikovega načina življenja. Tu gre za širše načrtovanje, kako lahko bolnik v svojem življenju zniža stresne situacije po pogostnosti in intenziteti, kako lahko izboljša svoje sposobnosti prilagajanja na zunanje pritiske in kako lahko izboljša svoje telesno in psihično zdravje. To zajema telesno vadbo, izobraževanje in doseganje ravnotežja med dolžnostmi ter lastnimi željami na svoji življenjski poti.

na začetek

 

PREPREČEVANJE RAZVOJA ODVISNOSTI OD ALKOHOLNIH PIJAČ

Preprečevanje ali preventiva zajema vse družbene, gospodarske, zakonske, medicinske in psihološke ukrepe, s katerimi skušamo doseči čim manjšo rabo alkoholnih pijač, zmanjšati tveganje za nastanek odvisnosti pri bolj občutljivih osebah (npr. pri otrocih od alkohola odvisnih ljudi) in zmanjšati posledice rabe alkoholnih pijač.

Preprečevanje odvisnosti od alkohola poteka na treh stopnjah:

zmanjševanje pojavnosti odvisnosti,

zgodnje odkrivanje in zdravljenje ljudi, ki so odvisni od alkohola, in

zmanjševanje zapletov sindroma odvisnosti od alkohola.

Z zadnjima stopnjama smo se že spoznali. Na tem mestu pa bi opozoril na številne preventivne programe, ki jih organizirajo razne vladne in nevladne organizacije. Ena takšnih institucij je pri nas Nacionalni programski svet za zdravo življenje šolske mladine, ki skupaj z Ministrstvom za šolstvo in šport usklajuje delovanje preventivnih programov, namenjenih šolarjem vseh stopenj. Tako spodbujajo šole in Centre za socialno delo za organizacijo okroglih miz in predavanj na temo odvisnosti in njenih posledic (tako za otroke kot njihove starše), organizacijo športnih prireditev in različnih oblik druženja od likovnih delavnic, predvajanj filmov in koncertov, ki šolarjem ponujajo obliko druženja s poudarkom na zdravem življenju. Posamezne organizacije izdajajo zloženke z informacijami o bolezni odvisnosti in njenih posledicah ter tako širijo poznavanje in zavedanje o problematiki odvisnosti med ljudi. V teh zloženkah so tudi vedno prisotni naslovi institucij in organizacij, kamor se lahko posamezniki obrnejo na nadaljnji posvet in pogovore. Izdelani so različni programi, ki so namenjeni posameznim ciljnim skupinam ljudi. Poleg omenjenih programov za šolarje obstajajo še preventivni programi za ostarele, ženske, bivše zapornike in svojce ljudi, ki so odvisni od alkohola. Vsebine teh programov so seveda prilagojene skupinam, ki jih nagovarjajo, s poudarkom na druženju, osveščanju in nudenju prostočasovnih dejavnosti brez rabe alkoholnih pijač.

na začetek

 

MOŽNOSTI ZDRAVLJENJA V ZDRAVSTVENIH USTANOVAH

Proces zdravljenja se glede na posamezno ustanovo nekoliko razlikuje. V tem poglavju želim v kratkem predstaviti posamezne ustanove in njihove programe zdravljenja. Začel bom z našo ustanovo in s predstavitvijo našega načina zdravljenja, nadaljeval z ustanovami, ki ponujajo možnost intenzivne bolnišnične obravnave, in končal z nekaterimi psihiatričnimi ambulantami. Na tem mestu niso navedene vse psihiatrične ambulante, v katerih se strokovnjaki ukvarjajo z zdravljenjem odvisnosti. Vendar lahko vsak potencialni kandidat dobi informacije o najbližji specialistični psihiatrični ambulanti pri svojem osebnem zdravniku, pri področnem zdravstvenem domu ali v eni od spodaj naštetih ustanov, ki se ukvarjajo z intenzivnim bolnišničnim zdravljenjem odvisnosti od alkohola.

Dispanzer za zdravljenje alkoholizma in drugih odvisnosti

Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor,

Sodna ulica 13, 2000 Maribor

Tel.: (02) – 25 17 572

Vsak kandidat za zdravljenje odvisnosti od alkohola je pred vključitvijo v programe zdravljenja najprej pregledan pri psihiatru. Na pregled se lahko naroči po telefonu na omenjeni telefonski številki. Na tem pregledu poteka že opisan postopek ugotavljanja odvisnosti in njenih posledic, verjetnost nastopa abstinenčne simptomatike, usmeritev na laboratorijski pregled, če ta ni bil opravljen pred kratkim, ter presoja potrebe po predpisanju zdravil, ki bodo olajšala prehod v abstinenco in vzdrževanje le-te. Sledi dogovor o kontrolnem pregledu in o ev. vključitvi v program zdravljenja. Tisti, ki se odločijo za vključitev v zdravljenje odvisnosti, so usmerjeni v individualno vodenje skupaj s svojcem, kar traja šest do deset tednov po enkrat tedensko. Cilj tega vodenja je vzdrževanje abstinence in usmerjanje pozornosti na vzroke in posledice odvisnosti ter prepoznavanje želje po alkoholni omami. Po tej fazi bolnik nadaljuje zdravljenje v smislu izobraževanja glede značilnosti bolezni odvisnosti, kar ponovno traja šest do deset tednov, enkrat na teden, v skupini ali individualno. Ob koncu tega vodenja bolniki in njihovi svojci opravijo izpit iz poznavanja bolezni odvisnosti od alkohola.. Tej fazi sledi vključitev v dispanzersko terapevtsko skupino, ki se sestaja enkrat na teden po devetdeset minut in traja dve leti. V tem času bolniki poglobljeno delajo na vzvodih lastne odvisnosti in aktualnih življenjskih okoliščinah v smislu spreminjanja odnosov v družini in delovnem okolju. Skupina postane učno okolje za učenje novih socialnih spretnosti. Po končanju te faze zdravljenja bolnike in njihove svojce usmerimo v KZA, Klube zdravljenih alkoholikov, kamor hodijo nadaljnja tri leta, spet enkrat na teden po devetdeset minut. Klubi so prostor, kjer se proces zdravljenja v smislu utrjevanja novo pridobljenih izkušenj nadaljuje.

 

Psihiatrična klinika Ljubljana

Klinični oddelek za mentalno zdravje

Enota za zdravljenje odvisnosti od alkohola in podobnih motenj

Poljanski nasip 58

1110 Ljubljana

Tel.: (01) 300 34 50

Bolniki, ki se želijo zdraviti zaradi odvisnosti od alkohola ali drugih snovi, ki vplivajo na duševnost, in bolniki z odvisniškimi oblikami vedenja (patološko hazardiranje, zapravljanje in prenajedanje) ter njihovi svojci se lahko na obravnavo naročijo na omenjeni telefonski številki. Zdravljenje se prične s pregledom pri psihiatru, ki opravi osnovni diagnostični in motivacijski postopek. Sledi usmeritev v ambulantno ali bolnišnično zdravljenje. Pogoji za vključitev v ambulantno zdravljenje so vsaj trimesečna abstinenca v domačem okolju, redni kontrolni pregledi, zaposlenost oziroma materialna neodvisnost od drugih oseb, telesno in duševno zdravje, ki je potrebno za redno in aktivno sodelovanje v procesu zdravljenja in študij priporočene literature o odvisnosti.

Ambulantno zdravljenje poteka v skupinah, ki se sestajajo enkrat tedensko, in traja od enega do treh let. Bolnišnično zdravljenje traja približno tri mesece, prve tri do šest tednov v celodnevni, drugi del zdravljenja pa v dnevni oskrbi. Bolniki v dnevni oskrbi v bolnišnico prihajajo od doma in samo ob delavnikih. V času celodnevne oskrbe načeloma nimajo možnosti izhodov, lahko pa se na skupini dogovorijo o izrednih izhodih in v tem primeru tudi za spremljevalce. Svojci hospitalno zdravljenih bolnikov se vključujejo v poseben program ob ponedeljkih. Program je sestavljen iz skupinske terapije in predavanj ter pogovora o odvisnosti in zdravljenju. Po zaključku zdravljenja v ambulantni skupini ali po bolnišničnem zdravljenju se bolniki usmerijo v klube ali druge skupine za medsebojno pomoč. Priporočena skupna doba zdravljenja je tri do pet let.

 

Oddelek za zdravljenje odvisnosti.

Psihiatrična bolnišnica Idrija

Pot sv. Antona 49

5280 Idrija

Tel.: (05) 37 73 611

Kandidati za zdravljenje naj se obrnejo na oddelčni psihiatrinji Anko Erznožnik-Lazar, dr. med. ali Janjo Milič, dr. med., na omenjeno telefonsko številko. Sicer bolnika sprejme v sprejemni ambulanti dežurni zdravnik, od koder je sprejet na oddelek. Bolnišnično zdravljenje traja praviloma tri mesece. Ob prihodu v motivacijsko skupino vsi bolniki sklenejo terapevtski dogovor. Po štirih do šestih tednih in uspešno opravljenih terapevtskih nalogah se lahko bolniki odločijo za dnevno zdravljenje ali zaključitev zdravljenja in vključitev v KZA. Ker obravnavajo na oddelku tudi psihiatrične zaplete alkoholizma, so bolniki, ki so v procesu zdravljenja odvisnosti od alkohola, vključeni v nadzor in opazovanje bolnikov v abstinenčni krizi in deliriju ali bolnikov z drugimi zapleti odvisnosti od alkohola, ki zahtevajo stalen nadzor in pomoč. Poleg tega je na oddelku organizirana ambulantna dejavnost, kjer se opravi diagnostični in motivacijski postopek pred zdravljenjem, kjer poteka skupinska terapevtska obravnava s sestanki enkrat tedensko in obravnava bolnikov z drugimi pridruženimi psihičnimi motnjami po zaključku zdravljenja odvisnosti.

 

Psihiatrična bolnišnica Begunje

Begunje 55

4275 Begunje na Gorenjskem

Tel.: (04) 53 33 315

Kandidati za zdravljenje se lahko naročijo po telefonu na pregled v alkohološki ambulanti. Tukaj se pogovorijo s psihiatrom, ki zbere potrebne izvide, ugotovi, za kakšne težave (bolezni) gre, in temu sledi dogovor glede oblike pomoči. V primeru odločitve za zdravljenje so bolniki preko te ambulante sprejeti na oddelek, v nujnih primerih (npr. alkoholni bledež, samomorilnost in hude abstinenčne težave) pa so lahko sprejeti tudi preko dežurne službe. Na Oddelku za zdravljenje odvisnih od alkohola se zdravijo bolniki, odvisni od alkohola, bolniki, odvisni od snovi, ki vplivajo na duševnost, kot so npr. pomirjevala, sredstva proti bolečinam ipd., in njihovi svojci. Zdravljenje traja približno tri mesece. Sprva poteka v pripravljalni skupini približno štiri tedne. Tukaj se zdravljenci seznanijo z delom v skupini in pridobijo za sodelovanje partnerja, drugega ustreznega svojca ali prijatelja. Oba se skušata seznaniti z boleznijo odvisnosti in z njenimi posledicami. Svojci sodelujejo v programu zdravljenja ob ponedeljkih dopoldne. Po končanem programu v tej skupini gre bolnik prvič čez vikend domov. V nadaljevalni skupini naredita s svojcem podroben načrt dela, tako npr. glede izboljšanja partnerskih in družinskih odnosov, spreminjanja neučinkovitega mišljenja in vedenjskih vzorcev, preživljanja prostega časa in iskanja vzrokov za nastanek odvisnosti in situacij z visoko stopnjo tveganja za recidiv. Zdravljenje v nadaljevalni skupini traja približno 8 tednov in sicer 6 tednov v bolnici ter 2-3 tedne v »dnevni bolnici«. V času dnevne oskrbe se zdravljenec ponovno vključi v domače okolje, obišče KZA in delovno organizacijo, če je potrebno, išče zaposlitev in se privaja na trezno življenje. Ima pa še vedno možnost reševati morebitne probleme in stiske v skupini, na katero prihaja vsak dan ali trikrat tedensko. Po zaključku zdravljenja s svojcem nadaljujeta rehabilitacijo v KZA v svojem kraju, v AA, po potrebi pa tudi individualno v alkohološki ambulanti. V bolnici se sestajata tudi dve skupini vsakih 14 dni in dve skupini enkrat mesečno.

 na začetek