|
|||||||||||||||||||||||||||
|
SPOVED
KOT TERAPEVTSKI UKREP Isis 1999; 8-9:44-5 Miloš Židanik
|
|||||||||||||||||||||||||||
| VSEBINA: | |||||||||||||||||||||||||||
|
V
zadnjem časovnem obdobju opažam vedno močnejši vstop Cerkve v bolnišnice
v raznih pojavnih oblikah. Če izvzamem prostore, namenjene kapelicam in
žegnanje prostorov ob otvoritvah, je najbolj konkretna oblika njene
prisotnosti bolniški duhovnik. Vedeti moramo, da vidi Cerkev vlogo
bolniškega duhovnika kot sodelavca pri zdravljenju in kot enega
nosilcev interdisciplinarnega pristopa k zdravljenju (drugi so še
zdravnik, psihoterapevt, svetovalec in socialni delavec), ki ob upoštevanju
drugih, prispeva svoj delež k zdravljenju, oz. lajšanju bolezni in
trpljenja (1). Prim. dr. Janez Zajec, državni sekretar na Ministrstvu
za zdravstvo, v svojem prispevku opisuje, kako duhovnik pomirja jokajoče
in obupujoče bolnike po vizitah, da bolnik potrebuje človeka, ki zna
prisluhniti in sprejeti del njegovega strahu.
Razmišlja, da stehnizirana moderna medicina za bolnika nima časa
in da lahko pri bolnikovem odzivanju na bolezen temu morda še največ
pomaga duhovnik. Predlaga, da bi bil bolniški duhovnik član tima, ki
za bolnika med hospitalizacijo skrbi, da bi bil v bolnišnici zaposlen
in da bi zdravstvena storitev morala vsebovati tudi del storitev bolniškega
duhovnika (2). Te misli sprožajo v meni več vprašanj. Ministrstvo za
zdravstvo je konec koncev tisto, ki ima velik vpliv na normiranje
storitev v zdravstvu in s tem za določanje časa, ki ga zdravnik ima za
svojega bolnika. Ali naj razmišljanje državnega sekretarja na
Ministrstvu za zdravstvo razumem, da zna duhovnik bolje prisluhniti
bolniku kot zdravnik? Če že ne kot zdravnik, sem se ob tem kot
psihiater počutil povsem prezrtega. Dejstvo pa je, da bolniški
duhovniki prihajajo na bolnišnične oddelke in, kot bom skušal
prikazati, imajo dejansko vpliv na bolnikovo počutje in razumevanje
njegove bolezni, od česar je odvisna rehabilitacija in sam potek
bolezni. Pri
psihičnih reakcijah bolnika na bolezen moramo imeti pred očmi več
faktorjev. Vemo, da lahko telesna bolezen že sama po sebi generira
psihične motnje (tako je npr. že kronificirana bolečina podlaga za
depresijo in anksiozna stanja, da ne omenjam motenega ravnotežja
hormonov in metabolitov ter bolezni CŽS), v morda nekoliko manjši meri
gre lahko za težave v prilagajanju na bolnišnično okolje s svojim
ritmom, v glavnem pa za težave zaradi težjega sprejemanja svoje
bolezni. Po Kaplanu (3) zavzamejo psihične težave v petih odstotkih
vseh bolnikov na somatskih oddelkih in v desetih odstotkih vseh bolnikov
na psihiatričnih oddelkih tak obseg, da jih lahko klasificiramo kot
prilagoditvene motnje, ki se najpogosteje kažejo v smislu anksioznosti
in depresije. Bolezen je srečanje z lastno minljivostjo ali vsaj z
lastno ranljivostjo in že samo v tem smislu predstavlja narcistično
travmo. Težje bolezni, ki imajo kot posledico operativne posege, sploh
bolezni s slabo prognozo, toliko pogosteje povzročajo psihične
posledice, ki zahtevajo našo pozornost – pri bolnikih z rakom je
incidenca raznih psihičnih motenj že 50%, 68% teh v smislu
prilagoditvenih motenj in 13% v smislu velike depresije (4). Bolezen v
tem primeru ne predstavlja travmo, ki bi bila bolj ali manj omejena na
bolnika, ampak vpliva na ožje socialno – predvsem družinsko okolje z
dolgoročnimi posledicami, ki se lahko kažejo pri vseh družinskih članih.
Iskanje krivde in odgovornosti za nastalo situacijo v smislu porušenih
odnosov znotraj družine, pa tudi iskanje krivde in odgovornosti za samo
obolenje, je pogosta značilnost depresije. Depresija in strah se
vpletata v odnos z zdravnikom, v jemanje zdravil in sodelovanje v
preiskavnih postopkih, zato je nujno, da je zdravnik, ki je po mojem
mnenju še vedno nosilec zdravljenja, na te psihične reakcije pozoren
in zna prisluhniti bolniku. V težjih primerih ima seveda na voljo
konziliarno psihiatrično službo. Lečeči zdravnik, ki natančno pozna
osnovno obolenje in psihiater, ki je bliže človekovemu čustvenemu doživljanju,
bosta presodila posledica česa je bolnikovo čustveno stanje –
posledica somatske bolezni ali posledica težav pri sprejemanju svoje
bolezni in se seveda takoj odločila za ustrezno (ne nujno vedno
psihofarmako-) terapijo. Duhovniki tega znanja nimajo. Res je, da so
lahko dobri poslušalci in že s tem pomagajo bolniku, vendar kako bodo
prepoznali ali se v ozadju bolnikove depresije skriva bolezen ali ne?
Spominjam se bolnice, ki je zbolela za depresijo s pravimi blodnjavimi
vsebinami glede lastne odgovornosti in krivde. Želela se je spovedati,
kar sem pozdravil v upanju na izboljšanje njenega psihičnega stanja.
Žal je spovednik njene občutke krivde utrdil, kot je tudi utrdil njeno
prepričanje, da mora zaradi pokore – zaslužene kazni – v Zavod
Hrastovec-Trate – pač ni poznal značilnosti in globine depresije. Ta
zgodba je vzeta iz skrajnosti, zato pa je ilustrativna glede moči
spovedi in vpliva spovedi na proces zdravljenja v bolnišnici. Če bi z
duhovnikom zmogla pravi kontakt, če bi premostila svoji poklicni molčečnosti
v dobro bolnika (ali je to formalno etično sprejemljivo?), če bi imel
priložnost njeno razmišljanje uokviriti v značilnosti psihične
motnje, če bi duhovnik mojo razlago lahko sprejel, če… Vsekakor bi
zdravljenje omenjene bolnice verjetno ne bilo tako dolgo. Delovanje bolniškega duhovnika je večplastno in ima več oblik. V tem prispevku sem se omejil na spoved, ker je najbolj definirana oblika odnosa bolniškega duhovnika z bolnikom. O spovedi razmišljam kot o psihoterapevtskem ukrepu in ne kot enem izmed zakrametov, ker samo tako lahko ostanem na svojem področju. Z iskanjem vzporednic bi rad pokazal na vpliv, ki ga imajo lahko duhovniki na čustveno stanje bolnika in da se moramo zdravniki tega zavedati – ter to tudi upoštevati pri spremljanju zdravstvenega stanja. Spoved je nekaj intimnega in osebnega – intimna in osebna pa je tudi bolezen. Zdravljenje pomeni vstop v bližino in odpiranje notranjosti, vdor v intimno sfero. Zdravnik je tisti, ki ta poseg vodi in prevzame bistven del odgovornosti za bolnikovo zdravje nase. Zato mora biti seznanjen z vsemi drugimi vplivi na bolnikovo notranje doživljanje. Postavitev – klasična postavitev duhovnika in spokornika v spovednici precej simbolično nakaže potek spovedi. Duhovnik je že na začetku odnosa v vlogi očeta (5), pogosto se spokorniki s tem nazivom nanj tudi obračajo. V psihoterapevtskem procesu je terapevt enako v vlogi očeta, vendar je potreben mesece ali leta dolg proces, da analizant prepozna prenos odnosa, ki ga je imel v otroštvu do očeta, na terapevta. Že ta element kaže na hiter proces. Druga dva elementa, bistvena za razvoj psihoterapevtskega dela, sta občutek varnosti in intimnosti. Temu služi spovednica – duhovnik in spokornik sta si fizično zelo blizu in sta hkrati ločena s "polprepustno bariero" – mrežo v notranjosti spovednice. Že fizično okolje samo daje občutek varnosti, bližine in hkrati dovolj samostojnosti, da spokornik sam določa globino spovedi. V klasični psihoterapevtski postavitvi spet potrebujemo mesece dolg proces, da analizant dobi občutek varnosti, ki je v primeru spovedi dan že v začetku. Značilen je tudi položaj duhovnika in spokornika – duhovnik je proti spokorniku obrnjen z ušesom, spokornik k duhovniku z obrazom, usti, kar spet že v začetku razdeli vloge, ki ne potrebujejo razjasnitve, kot v klasičnem psihoterapevtskem procesu, kjer se o tem pogovarjamo ob sklenitvi terapevtskega pakta. V bolnišničnem okolju take postavitve navadno ni, vendar, če je bolnik že prej opravljal spoved, lahko to izkušnjo prenese v novo okolje. V tem primeru je postavitev, domnevam, vis a vis, enaka običajni psihoterapevtski postavitvi, ob upoštevanju gornjih elementov, ki terapevtskemu procesu dajo drugačne in trdne okvirje in s tem omogočijo hitrejši potek. Proces. Kot nakaže polprepustna bariera, je globina spovedi odvisna od spokornika, vendar mora izrecno imenovati hud greh, ni mu pa treba iti v nadrobnosti. Spovednik mora uporabljati priložnosti, da napačna pojmovanja popravi in opozarja na druge možnosti oblikovanja življenja (6). V spovedi skuša kristjan dognati, zakaj se vdaja napakam, zakaj zaide v težave in dvome, nase gleda v sklopu družinskega sistema, išče se v vlogi, ki jo ima v družini in razmišlja o svojem vedenju tako znotraj družine, kot o odnosih z drugimi ljudmi (7). Omenjene vsebine in tehnike so primerljive s kratkimi suportivnimi psihoterapevtskimi prijemi. Mestoma pa dogajanje na spovedi preseže te okvirje – spoved naj bi (tudi) služila za pretresanje srca z grozoto in težo greha (5). To razumem kot sproščanje intenzivnih čustvenih vsebin v smeri katarze. Delo na čustveni sferi, osvobajanje čustvenih vsebin, je osrednja naloga analitično usmerjenih psihoterapevtskih procesov. Cilji. Cilji spovedi so spreobrnjenje srca in preusmeritev življenja. Pretres vesti lahko sproži notranji razvoj, spoved nam pomaga oblikovati svojo vest. Končni cilj je sprava s samim seboj, mir in veselje (5). Ti jasno zastavljeni cilji govorijo pravzaprav o osebnostnih spremembah kot o končnem cilju spovedi. Gotovo je za to potrebno več spovedi, ki si sledijo v nekem časovnem zaporedju in to že spominja na pravi psihoterapevtski proces. Če se ga bo duhovnik lotil. Sicer pa pravi navodilo spokornikom, da lahko od spovednika veliko zahtevajo in si ga tako dolgo iščejo, dokler ne najdejo takega, ki jim ustreza (6). S tem ponovno razumem, da spoved ni samo formalnost brez vsebine in da je v procesu spovedi bistven individualen in nujno subjektiven pristop. Spovednik – mora upoštevati spokornikove osebne razmere in iskati
njegov duhovni blagor, obvezuje rane, je pastir in oče, pravičen in
usmiljen sodnik; mora biti tenkočuten, obziren, in spoštujoč, mora
imeti izkušnjo v človeških zadevah, s potrpežljivostjo mora voditi
spokornika k ozdravljenju in polni zrelosti (5). V besedah glede pravičnega
in usmiljenega sodnika je zaznati bistven odmik od klasičnih
psihoterapevtskih procesov – tu je terapevtu vloga sodnika praktično
prepovedana. Kar se tiče izkušenj v človeških zahtevah – tu je
zahteva preohlapna in premalo definirana, vendar ostaja dejstvo, da izkušenj
na vseh poljih človekovega doživljanja in vedenja ne moremo zbrati, pa
vendar to še ne pomeni, da ljudem z določenimi življenjskimi izkušnjami
ne moremo pomagati – tu so mi pred očmi številni odvisniki od drog,
ki pogosto radi poudarjajo, da jim ne moremo pomagati, če sami nismo
bili narkomani, vendar je to samo ena njihovih obramb. Vsekakor pa je
potrebno znanje, če tem in drugim ljudem skušamo pomagati. Zato, če
že primerjam spoved s psihoterapevtskim procesom in duhovnika s
psihoterapevtom, moram omeniti tudi trenutne kriterije za podelitev
naziva psihoterapevt. Kot sem nakazal že zgoraj, je psihoterapevtski
proces odvisen od odnosa, ki ga generirata oba – bolnik in terapevt,
spokornik in spovednik. Odnos je tisti, ki zdravi, besede so zdravilo in
oboje je subjektivno, pogojeno z obema osebnostima – terapevtove in
duhovnikove na eni in bolnikove ter spokornikove na drugi. Zdravljenje
pa mora biti čimbolj jasno definirano in objektivno. In tu smo pri
kriterijih. Ti od psihoterapevta zahtevajo ob osnovni izobrazbi še vsaj
dvosemesterski podiplomski študij iz psihoterapije z opravljenim
izpitom, 400 ur samoanalize – bodoči psihoterapevt mora tudi sam v
psihoterapevtski proces kot analizant, 540 ur supervizirane
psihoterapije z bolniki, 180 ur supervizij (na superviziji se
psihoterapevtski proces predstavi izkušenemu psihoterapevtu,
supervizorju, ki objektivizira terapijo) in predstavitev poteka terapij
pred kolegi na srečanjih. Kakšno možnost imajo duhovniki za
objektivizacijo svojega dela, ne vem, vem le, da je vsak duhovnik, ki
spoveduje, pod zelo strogimi kaznimi dolžan ohranjati popolno tajnost
glede grehov, ki so se mu jih spokorniki spovedali (5). Ali ob tej
zapovedi ostane še kaj prostora za preverjanje svojega načina dela, mi
ni znano. V
tem prispevku sem razmišljal le o enem segmentu duhovnikovega
delovanja, kateremu sem zavestno odvzel dimenzijo zakramenta in ga
primerjal s psihoterapevtskim procesom. Menim, da je spoved moč
primerjati s kratkim fokalnim avtoritativnim psihoterapevtskim
pristopom, ki pa je že v osnovi tako naravnan, da sproži neko
dogajanje v človeku hitreje kot klasični psihoterapevtski proces. Od
duhovnika se pričakuje, da sodi, svetuje in da da odvezo, kar se meni
osebno zdi najbolj zahteven in ranljiv del spovedi. O teh vsebinah sem
začel razmišljati ob čedalje pogostejšem duhovnikovem delovanju na
bolnišničnih oddelkih. Mislim, da bolniški duhovniki dejansko
opravljajo delo, ki ima vpliv na počutje bolnikov in s tem na sam
proces zdravljenja. Čutim, da je naš odnos v veliki meri nedorečen;
kot sem že omenil, nas oboje v odprtem dialogu ovira poklicna molčečnost.
Morda bi to oviro z bolnikovim pristankom lahko presegli, vendar bi
morali naš skupni odnos ob bolniku definirati na večjem skupnem
simpoziju. Zdravniki že imamo redna srečanja s pravniki in novinarji
in morda je čas za organizacijo srečanja z bolniškimi duhovniki.
|
|||||||||||||||||||||||||||
