Pogled iz ordinacije

Miloš Židanik, psihiater

ZORIMO V ZAUPNOSTI 

Naša žena 2002, 9: 6-8.

Depresija, tesnoba in trajno slabo razpoloženje nas vse pogosteje silijo k zdravniku. Izsledki nekaterih slovenskih raziskav opozarjajo, da je naše duševno zdravje močno načeto. Življenjski standard je vse višji, kopičimo materialne dobrine, delamo več in vendar smo vse bolj žalostni, bolni in osamljeni ter nam zmanjkuje prostega časa, sprostitve in prijetnega klepeta.

O teh problemih smo se pogovarjali z Milošem Židanikom, dr. med., specialistom psihiatrom in psihoterapevtom iz Maribora, ki dela kot vodja Dispanzerja za zdravljenje alkoholizma in drugih odvisnosti.

Čakalnice slovenskih psihiatričnih ambulant so zadnja leta polne. Ali so duševne  motnje in bolezni vse pogostejše, ali pa ljudje laže poiščejo strokovno pomoč kot prej?

»Mislim, da gre bolj za večjo odtujenost med ljudmi. Ljudje imamo vzpostavljenih manj pristnih medosebnih odnosov, kot so jih imeli pred časom. Na delovnem mestu je vedno manj prostora za pogovor, vse se podreja storilnosti. V nekaterih podjetjih celo s kamerami nadzorujejo svoje delavce, da bi ti ves svoj čas posvetili samo delu. Delovni čas je prerazporejen preko celega dneva in ob visoki brezposelnosti ljudje nimajo prave izbire: ali se tem zahtevam podredijo ali pa gredo na zavod za zaposlovanje. Zato ima tudi družina vedno manj časa, da ta čas preživi skupaj. In ko so skupaj, vprašanje če so v medsebojnem odnosu. Skupno gledanje televizijskega programa pomeni, da smo v odnosu s televizijo in ne drug z drugim. Otroci so po eni strani vedno bolj preplavljeni z domačimi nalogami, po drugi pa ure in ure presedijo pred računalniškimi igricami. Tako rastejo v pomanjkanju izkušenj v medosebnih stikih. Ljudje namreč potrebujemo odnos z drugimi ljudmi. Samo znotraj zaupnega odnosa z drugim človekom lahko osebnostno zorimo, dobimo občutek varnosti, sprejetosti in stabilnosti, kar so najpomembnejši temelji za zdrav razvoj vsakega od nas. Znotraj varnega odnosa lahko najdemo možnost, da o svojih problemih in čustvenih težavah govorimo, potem nam odleže. To je najpomembnejši ventil za naše notranje stiske in napetosti. In če takih odnosov nimamo, oz. če so naše izkušnje iz dosedanjih odnosov slabe, bomo poiskali psihologa ali psihiatra. Če imam občutek, da sem slab, da me nihče ne mara, da se nihče noče ukvarjati z mano, bom poiskal strokovnjaka. Ta me bo moral poslušati, ker je to njegovo delo, njegova služba. In potem dejansko poslušam v ambulanti, da tu posamezniki govorijo več kot sicer v celem tednu skupaj z drugimi ljudmi. Če ima kdo izkušnjo, da se jim je zaupanje bližnjemu maščevalo, bo svoje stiske lažje zaupal tretjemu človeku, kjer je možnosti zlorab najintimnejših izpovedi bistveno manj. Res pa je tudi, da smo sedaj psihiatri dostopnejši, kot smo bili včasih. Več nas je, tudi napotnice za srečanje s psihiatrom ljudje ne potrebujejo. Tako po malem prihaja do situacije, da nekdo vedno koga pozna, ki je že bil pri psihiatru in ga o tem ni sram spregovoriti. Večkrat se že srečam v ambulanti z ljudmi po priporočilu znancev, prijateljev ali sorojencev. In tako tudi občutek stigmatizacije, označenosti s »psihiatričnim bolnikom« počasi izginja.«

Smo po številu tovrstnih bolnikov in po pogostosti določenih motenj in bolezni primerljivi z drugimi Evropejci?

»Kar zadeva stopnjo samomorilnosti in odvisnosti od alkohola, smo v samem evropskem vrhu, kar se tiče motenj hranjenja in odvisnosti od ilegalnih drog, te v zadnjih letih skokovito naraščajo in se žal približujejo zahodnoevropskemu povprečju, kar pa se tiče ostalih motenj smo nekako z ostalo Evropo primerljivi.«

Kaj lahko sami naredimo za svoje duševno zdravje?

»Odgovor je vedno odvisen od posameznika in njegovih potreb. Za večino ljudi bo dovolj usmerjanje v zdrav način življenja, od zdrave in uravnotežene prehrane, do gibanja na svežem zraku. Kot sem omenil že prej, je zelo pomembno negovanje medosebnih odnosov, tako znotraj kot izven družine. Če se posameznik srečuje z izkrivljenimi predstavami o samem sebi in življenju nasploh, tega ne bo zmogel. Če nekdo ne zmore vstopiti v enakovreden odnos z drugim človekom zaradi prepričanj o lastni manjvrednosti in nesposobnosti, se bo moral soočiti najprej s temi vsebinami. Če ima kdo drug težave z lastno vzkipljivostjo in nepotrpežljivostjo, se ju bo moral naučiti krotiti, preden bo lahko užival v izletu v naravi skupaj s svojo družino. Znati si moramo vzeti čas zase, da se usedemo in razmislimo kdo smo, od kod prihajamo, kam gremo in kam bi želeli priti. Da se zavemo, da soustvarjamo življenjske dogodke okoli nas in kaj se moramo naučiti, da bomo lahko šli naprej. Seveda je to odvisno od naše pripravljenosti prisluhniti svoji notranjosti in skritim bolečinam, ki jih nosimo v sebi. Zato nekega enostavnega priporočila kaj nas lahko zaščiti pred duševno bolečino ne morem dati. Ta ni prihranjena nikomur. Če je kdo ne čuti, jo je verjetno izrinil nekam v notranjost, kjer se bo nabirala toliko časa, dokler ne bo izbruhnila na dan takrat, ko  bo to najmanj pričakoval.«

Kot eno najpogostejših skupin duševnih motenj navajate motnje prilagajanja in motnje, povezane s stresom. Za kaj gre in kako lahko zbolimo zaradi stresa?

»Gre za pritisk od zunaj in za našo sposobnost, da ta pritisk predelamo. To pomeni, da ga razumsko in čustveno predelamo in nekaj spremenimo zunaj sebe ali v sebi, da tega pritiska ne čutimo več. Če smo npr. izgubili službo, lahko obupamo in obtičimo na mestu ali pa skušamo poiskati drugo, čeprav manj plačano in bolj oddaljeno delo. Pritisk pomeni večanje notranje napetosti, ki išče ventil navzven v smislu vzkipljivosti, navznoter v smislu žalosti in strahu ali pa skozi telo v smislu številnih telesnih težav od glavobolov, vrtoglavic, stiskanja in dušenja v prsih, zbadanja pri srcu, bolečin v križu, do težav z želodcem, siljenjem na bruhanje, driskami in zaprtjem. To so vse znaki, da je nekaj narobe, da moramo poiskati vzrok notranjih stisk in ga odstraniti. Dokler so ti pritiski zmerni, čutimo izolirano otožnost, žalost, negotovost, bojazen ali omenjene telesne težave. Ko ta pritisk narašča, se omenjeni znaki poglabljajo in javljajo povezano: žalost in tesnoba se pojavljata skupaj s telesnimi znaki. Ko se pritisk še poglablja, se poglablja tudi žalost do samomorilnosti. Končno lahko vsi ti ventili notranje napetosti odpovedo in človeka preplavijo občutki, ki ne ustrezajo več realnosti: tako neresnična prepričanja, občutki preganjanja, kot prividi in prisluhi. Osnovni namen teh opozorilnih znakov je opozarjanje na zunanje stresorje, da je nekaj v našem življenju, kar skušamo spregledati. To je ena izmed naravnih človekovih obramb, še posebej značilna za moške: če se z nečim ne moremo soočiti, pogledamo proč in se delamo, kot da to ne obstaja. Problem odrivamo, seveda pa na ta način problem nikoli ne odrinemo dokončno. Ta ostaja in zaradi nereševanja samo pridobiva na teži. Drug tak opozorilni znak so sanje. Te prinašajo sporočila našega nezavednega kaj skušamo spregledati čez dan. Če smo še naprej gluhi in slepi za ta sporočila, se pritisk povečuje. Ženske v tem primeru pogosteje začno posegati po pomirjevalih, moški po alkoholu: oboje je zelo učinkovito pri odrivanju in nadaljnjem kopičenju problemov. Dokler so omenjeni znaki zmerni, nas spodbujajo k reševanju problemov, kmalu pa lahko dosežejo globino, ki vsakršno reševanje problemov onemogoči. Takrat zapademo v pasivno stanje, ko se vrtimo samo okrog simptomov z izrazitim občutkom nemoči. Iz tega začaranega kroga nam lahko hitro pomagajo samo zdravila (v mislih imam zdravila proti potrtosti, ki nimajo resnejših stranskih učinkov in ne povzročajo telesne odvisnosti kot pomirjevala). Cilj zdravljenja v tem primeru ni izzvenetje vseh znakov, kar je pogosto nemogoče. Če je v ospredju problemov ekonomsko preživetje družine je nesmiselno pričakovati dobro razpoloženje, cilj je ta, da simptomi toliko izgubijo na teži, da se bo posameznik spet lahko aktivno soočal s svojimi problemi in jih skušal razreševati, za kar prej v vsej globini depresije, ni bil sposoben.«

V svetu narašča obolevnost za depresijo, ki naj bi bila v ozadju več kot polovice samomorov. Kako prepoznamo depresijo in kdaj poiščemo zdravniško pomoč?

»Poglavitni znaki, po katerih lahko sklepamo o depresiji, so depresivno razpoloženje, izguba zanimanja za aktivnosti, v katerih posameznik uživa, izguba teže ali pridobivanje na teži, težave s spanjem, utrujenost in izguba energije, težave s pozornostjo in koncentracijo, razmišljanje o lastni manjvrednosti, neustrezni občutki krivde, razmišljanje o smrti in o samomoru. Zanimivo je, da lahko nekdo v depresiji hujša, kdo drug pa se redi. Če prisluhnemo simptomu gre za to, da tako kot moramo ugrizniti v hrano, jo pogoltniti in prebaviti, tako moramo znati ugrizniti, pogoltniti in prebaviti problem. Pogosto se zgodi, da ko prebavljamo psihične vsebine, ni več dovolj prostora še za običajno hrano. Takrat hujšamo. Po drugi strani pa je hrana sredstvo proti žalosti. Ko čutimo v sebi praznino, jo skušamo zapolniti s hrano namesto z ljubeznijo, ki jo pravzaprav potrebujemo. Ta mehanizem izvira še iz dobe, ko smo bili dojenčki in je bilo uživanje materinega mleka neločljivo povezano z uživanjem materine ljubezni. Seveda pa je tako »nadomestno polnjenje« samo začasno, lakota se spet oglasi in človek pridobiva na teži. Podobno je s težavami s spanjem. Nekateri imajo problem z nespečnostjo. Če se čez dan še uspejo zamotiti in odmisliti probleme, zvečer, ko ležejo spat, pridejo problemi za njimi in takrat so o njih primorani razmišljati. Ponoči spet sanjajo sanje, katerih vsebina jih sooča z nevzdržno življenjsko situacijo. Ni nujno, da se sanj sploh spominjajo, prebudijo se zaradi čustvenega stanja v sanjah in potem ponovno razmišljajo o problemih in težavah, ki so se jim skušali izogniti čez dan. Drugi ljudje z depresijo pa v spanje bežijo. Ker se ne morejo soočati z vsakodnevnimi problemi, se obrnejo v steno, pokrijejo čez glavo in zbežijo v drug svet, kjer navidez problemi ne obstojajo. To pomeni, da ima depresija zelo različne in praviloma prikrite obraze. Zdravniško pomoč ljudje pogosto iščejo zaradi povsem drugih zdravstvenih težav. Za mnoge je lažje sprejeti, da gre pri njih za »telesno bolezen«, na katero nimajo vpliva kot pa »psihično motnjo«, ki je ob biološki nagnjenosti tudi posledica zunanjih vplivov in notranjih psihičnih dogajanj. Tako se dogaja, da obiskujejo številne specialistične ambulante od internistov do nevrologov, opravljajo zahtevne, drage in za posameznika pogosto neprijetne in boleče diagnostične preiskave, v ozadju telesnih simptomov pa je bila ves čas skrita depresija. Kdaj k zdravniku zaradi depresije? Kot psihiater bi rekel da čimprej. Sicer pa je to odvisno od stopnje osebnega duševnega trpljenja, ki jo depresija prinaša s seboj. Vsaka oseba z depresijo še ne potrebuje zdravil proti žalosti, čeprav je z njimi lažje in tudi vsako razmišljanje o samomoru še ne pomeni nujnosti zdravljenja v psihiatrični bolnišnici. Praviloma ljudje, ki so v stiski, ne vidijo izhodov iz svoje situacije, drugače bi že prišli iz krize. Ob nekom, ki ni tako osebno vpleten v njihov problem, kot so sami, lažje razmišljajo o možnih izhodih in poteh. In prej ko pridejo, prej bodo verjetno tudi prišli iz stiske.«

Ali tudi v Sloveniji za depresijo trpi dvakrat več žensk kot moških?

»Dejansko raziskave kažejo, da bi naj ženske zbolevale za depresijo dvakrat pogosteje kot moški, vendar gre tu le za tipično obliko depresije, kot je opisana zgoraj. Obstaja tudi moški tip depresije, ki je prikrit, ker se ne kaže toliko z depresivnim razpoloženjem, kot s povečano razdražljivostjo, vzkipljivostjo, ki vodi do razbijanja stvari in fizičnih obračunavanj, kaže se s telesnimi simptomi in poseganjem po alkoholnih pijačah. Moški tudi težje stopijo do zdravnika zaradi psihičnih težav, težje že sebi priznajo neko notranjo šibkost, ki jo praviloma povezujejo z depresivnim občutjem. To je deloma posledica socialnih spolnih vlog, v katere smo ukalupljeni ob rojstvu. Moški moramo biti trdni in močni, ne smemo priznati bolečine, ne pokazati solz. V končni fazi, čeprav ženske poskušajo storiti samomor pogosteje kot moški, jih ti pogosteje napravijo. Tudi izbor načina je pri moških dokončnejši, pri moških prevladuje obešanje, pri ženskah pa prekomeren odmerek zdravil.«

V enem vaših člankov sem prebrala, da vsakega pacienta najprej povprašate o tikih, grizenju nohtov, kože ob nohtih ali ustnic – v otroštvu, pozneje, do kdaj, in enako za jecljanje, težje izgovarjanje posameznih črk, močenje postelje v otroštvu, sesanju palca itn. Ali že ta znamenja kažejo, da je naše duševno zdravje načeto?

»To so vprašanja, ki sem jih dodal psihiatričnem intervjuju iz psihoanalitične teorije, ki jo bolj kot simptomi zanimajo šibkosti posameznikove osebnosti. Gre za simptome agresivne zavrtosti. Agresija je namreč ena izmed temeljnih človekovih energij. V osnovi je to dobra energija, ki nam pomaga, da se znamo postaviti zase, boriti zase, prepoznavati svoje želje in potrebe, jim znati slediti in jih uresničevati. Če možnosti, da bi to energijo razvili na primeren način, v otroštvu nismo imeli, ali pa smo je že ob rojstvu imeli preveč in smo v razvoju naleteli na močne omejitve, je ostala ta energija v nas zavrta. Ti znaki so telesni ventili zanjo. To so tiste notranje značilnosti, o katerih sem govoril. Če se pojavi zunanji pritisk ali stresor ob že prisotni notranji agresivni zavrtosti, bodo kontrole prej popustile, prej bo prišlo do prebojev agresivne energije navzven v smislu vzkipljivosti (predvsem pri moških) ali navznoter v smislu depresije (predvsem pri ženskah). Ti znaki torej pomenijo večjo ranljivost za razvoj depresije pozneje v življenju.«

Fotografija: Nebojša Tejić

Kakšen je pomen družine (staršev) za duševno zdravje posameznika in za morebitni poznejši razvoj duševne motnje?

Sam bi rekel da najpomembnejši. Za vsako duševno motnjo velja, da je posledica bioloških, razvojnih in situacijskih dejavnikov. Na biološke dejavnike, na svoj dedni material, nimamo vpliva. Takšni kot smo, smo, tega ne moremo spremeniti. Potem so razvojni dejavniki: takšni kot smo, smo posledica življenjskih izkušenj, ki smo jih zbirali do tega trenutka. Za ilustracijo: prestrašen otrok (zaradi dedne komponente), bo ob preplašeni materi verjetneje razvil motnje v vzpostavljanju medosebnih odnosov, kot če ga bo mati pri tem vzpodbujala, ga vabila v odnos z drugimi z ne preveč pritiska in mu ves čas dajala občutek varnosti. So psihične motnje, kjer so dedni dejavniki v ospredju in tam lahko pomagamo dejansko predvsem z zdravili. Tak primer je shizofrenija. Te je po vsem svetu v približno enakem deležu. Vendar je razvoj bolezni bistveno različen glede na to, ali je tak bolnik v svojem širšem in ožjem okolju sprejet ali ne. Potek bolezni je težji, kjer je v družini veliko izraženih sovražnih čustev. Zato je še kako pomembno delo s svojci takih bolnikov. Kot sem že prej omenil, so vogelni kamni za razvoj zdrave človekove osebnosti občutek varnosti, sprejetosti in stabilnosti in to lahko dobi (ali pa tudi ne) vsak predvsem v svojem najzgodnejšem življenjskem obdobju v odnosu s svojimi starši.«

Kako po eni strani na otroka vpliva čustveno zanemarjanje, po drugi pa razvajanje?

»Tu obstaja navidezen paradoks, ker se obe poti končata s podobnimi rezultati za človekovo osebnost, če le ni bilo čustveno zanemarjanje resnično grobo. V primeru, če se novorojenček sreča s kaotičnim družinskim ozračjem, telesnim in čustvenim zanemarjanjem, v neposredni okolici ne bo našel privlačne vrednosti, ostal bo zazrt v lasten notranji svet in bo imel večji del svojega življenja težave pri vzpostavljanju medosebnih odnosov. Če gre za blažje oblike zanemarjanja, sestavljenega večji del iz prepovedi otroku lastne aktivnosti, če bo otrok moral vedno početi vse in samo to, kar se mu naloži in odredi od zunaj, se bo razvila prej omenjena agresivna zavrtost. Ker je prepoznavanje lastnih želja in potreb nekaj prepovedanega, za kar je bil otrok vedno kaznovan, tega ne bo znal niti v odrasli dobi. Ne bo vedel, kaj si sploh zase želi in če bo že čutil kakšno željo, si jo bo prepovedal ali pa ne našel načina, kako nekaj izpeljati, da si željo uresniči. Razvajanje je v tem primeru druga pot do istega stanja. Če so starši otroku že iz oči prebrali njegove želje in mu jih uresničili, še preden so se v njemu prav izoblikovale, se prav tako ne bo znal boriti za uresničevanje svojih želja. Ne bo imel izkušenj, kako v sebi občutiti neko željo, miselno izoblikovati aktivnost, s pomočjo katere bo željo skušal uresničiti, niti ne bo izkušenj na podlagi učenja iz poskusov in napak, ko je poskušal želeno doseči. To so ljudje, ki ne vedo, katero šolo bi končali, ljudje ki se ne znajo odločiti pri vseh bistvenih življenjskih odločitvah. Ko je treba izbrati življenjskega sopotnika, bo veljala predvsem ocena staršev, ko bo treba v službo, bodo celo prošnjo za službo včasih napisali starši. Ti ljudje niso sposobni samostojnega življenja in zato je pričakovati poslabšanja psihičnega stanja predvsem ob trenutkih, ki pomenijo zunanje osamosvajanje kot so zaključek šolanja, zaposlitev, selitev od doma.«

Ali se razvadam (kajenje, droge, sladkarije itn…) res prepuščamo predvsem zato, ker tako zapolnjujemo določeno praznino v življenju?

»Umetnost življenja, pravijo, je v meri. Dokler imamo pri kajenju, uživanju alkoholnih pijač in sladkarij neko mejo, še gre. Vem, da kajenje škoduje v vsakem primeru, vendar je povsem zdravo živeti v današnjem svetu praktično nemogoče. Še bio-prehrana, beremo, je oporečna. V mesu, ki ga uživamo, so hormoni in antibiotiki, v rastlinah pesticidi in težke kovine. V jajcih je preveč holesterola, enako v maslu, margarina je opremljena s konzervansi. No, pa da se vrnem k vprašanju. Omenil sem že, da je pri novorojenčku sprejemanje hrane in ljubezni medsebojno neločljivo povezano. To je en dejavnik. Drug je, da tako hrana kot alkohol dvigujeta v možganih nivo serotonina. Ta snov je prenašalec živčnih impulzov, na katerega vplivajo tudi sredstva proti žalosti. Tako hrana ni le simbolični in razvojno pogojeni, ampak tudi biološko pogojeni antidepresiv. Ti ljudje bodo povedali, da se s hrano tolažijo. Podobno ljudje, ki zlorabljajo alkoholne pijače, ko so žalostni, jezni ali prestrašeni. S pitjem alkohola dobijo občutek, da lahko svoje čustvene odzive kontrolirajo. Ob tem pa imamo v možganih tudi center za doživljanje ugodja, na katerega deluje tako alkohol kot droge. Ta vpliv povzroča evforijo, ki izvorno pomeni stanje, ko je stvari moč lažje prenašati. Če torej potrebujemo te različne snovi od zunaj zato, da uravnotežijo nekaj v nas, je nekaj narobe in je skrajni čas, da se zamislimo nad svojimi resničnimi potrebami. 

Se tudi vi srečujete z vse pogostejšimi motnjami hranjena pri dekletih? Ali verjamete, da so mediji in ustvarjalci poglavitni krivci za to »epidemijo«?

»Motenj hranjenja je dejansko vedno več. Moje razumevanje teh motenj je, da so moda in mediji samo njihov katalizator, ne pa vzrok. Sam se še nisem srečal z dekletom, ki bi imelo eno izmed motenj hranjenja in bi prihajalo iz v njenem najzgodnejšem otroštvu urejene, čustveno uglašene družine. Ta dekleta imajo praviloma izkrivljeno podobo o sami sebi, ki je prava podlaga te motnje in ne svet mode, ki pa je lahko dober izgovor. Če ima dekle v sebi predstavo, da je v redu takšna kot je, lahko njena baletna učiteljica še tako vztraja, da mora shujšati, vendar bo to šlo mimo nje ali bo enostavno pustila balet. Ti pritiski v njej ne bodo pustili travme oz. želje po posnemanju in hujšanju. To je razlika med čustveno stabilnimi, zrelimi in čustveno nestabilnimi ljudmi. Zrelimi kajpada za svojo starost in ob starših, ki si bodo znali vzeti čas in prisluhniti svoji hčeri in njeni pripovedi o zahtevah, v tem primeru, baletne učiteljice. Tako bo lahko to in druge življenjske stiske predelala s pomočjo staršev. Ob tem bi dodal, da se starši premalo zavedamo kakšnim stiskam so izpostavljeni naši otroci. Če primerjamo njihov spor s sošolko ali mnenje hčerinega prijatelja, da je predebela, z lastnimi težavami na delovnem mestu, se nam zdijo otrokovi problemi v primerjavi z našimi nepomembni. Pa ni tako. Za majhnega, čustveno nedozorelega otroka, so ti pritiski težje obvladljivi kot za nas naši. Zato jim moramo pomagati rasti in zoreti ob takih dogodkih.

Slovenci zase radi rečejo, da se ne znajo zabavati in da so preveč zamorjeni in žalostni. Celjska raziskava med mladostniki pa je pokazala, da več kot polovici manjka optimizma in samozavesti. Kako razlagate tako črnogledost v družbi, ki navzven kaže bleščečo sliko zgodbe o uspehu?

»No, vedeti moramo da je avtor bleščeče zgodbe o uspehu politik in da je ta zgodba del volilnih kampanj. Zato moramo to zgodbo, kot pač vse v življenju, sprejemati z distanco in primerno kritičnostjo. Res je, da smo v primerjavi z drugimi republikami iz bivše skupne države v najboljšem položaju, tudi v primerjavi z večino drugih držav v tranziciji, kot ste jih imenovali. Vendar se za vsako zadevo plačuje davek. Še posebej v kapitalizmu, kjer smo se naenkrat nekoliko nepripravljeni znašli. V nekaterih segmentih nam gre seveda bolje, vendar  ne v vseh. Standard se izboljšuje, medtem ko kakovost medosebnih odnosov, kot sem že omenil, pada. Ves čas po ameriško poveličujemo družinske vrednote, govorimo o podaljšanju porodniškega staleža, pod drobnogledom pa so stvari drugačne. Tako poveličevani moški porodniški stalež pomeni dopust, ki bi potekal večino časa brez finančnega nadomestila, kar pomeni še nižji standard za mlado družino, če se bi kak oče za to možnost odločil. Ljudje delamo v vedno bolj neugodnem delovnem času, ki je izključno v korist delodajalca. Da nekateri ljudje, tudi matere samohranilke, lahko sploh preživijo, opravljajo po več služb hkrati. Čas za otroke je luksuz, ki si ga vedno težje privoščijo. Šole se borijo za otroke in študente v razkoraku z dejanskimi potrebami na tržišču delovne sile. Poznam primere univerzitetno izobraženih ljudi, ki kljub svojemu znanju ne dobijo dela. Kako čimprej priti do čimveč denarja je postalo, se bojim, osnovno merilo osebne uspešnosti. In potem se srečujemo z ljudmi, ki jim je ves osebni horizont napolnjen samo z znamkami avtomobilov, oblek ter pomembnih znancev, ki da jih poznajo, o sebi ali o življenju nasploh pa ne vedno ničesar. Tako da me pesimizem srednješolcev, ki to opažajo, ne čudi.«

Pri Američanih je psihiatrov kavč postal nekakšen statusni simbol. Se tudi pri nas spreminja miselnost ali morda obisk pri psihiatru še vedno velja za tabu?

»Pravijo, da vsaka stvar, ki je postala pomembna v Ameriki, prej ali slej pride k nam. Mislim, da se bo tudi kavč pri nas zakoreninil. Človek lahko intelektualno plat razvija nekaj časa, potem le ugotovi, da nekaj manjka. Da nek drug del osebnosti temu razvoju ni sledil. Dogaja se že, da prihajajo ljudje, ki že ob vstopu v ambulanto izražajo željo po psihoterapevtski obravnavi. Želijo zavestneje spremljati svoje življenje, začutiti in razumeti svoje notranje vzgibe. In psihoterapija je pravi odgovor na te potrebe, je čudovita izkušnja, ki bi jo resnično priporočal vsakomur. Sam sem več kot šest let ležal na kavču enkrat tedensko po 50 minut, tako da vem, o čem govorim. Vendar je žal za psihiatre možnost ponuditi nekomu psihoterapevtsko obravnavo prej izjema kot pravilo. Po eni strani je psihoterapevtska storitev s strani zavarovalnice podcenjena, po drugi strani pomeni že samo 8 klientov v psihoterapevtski obravnavi, da je en cel delovni dan na teden v psihiatrični ambulanti zaseden in to pomeni manj prostora za druge ljudi. Tako bo verjetno postala psihoterapevtska obravnava del nadstandardnih ali samoplačniških storitev. Kar se sicer tiče obravnave pri psihiatru, pa to težko ocenim, ker so ljudje v moji ambulanti že pristali in se pripravili na srečanje z mano. Poznam pa primere, o katerih govorijo kolegi zdravniki splošne medicine, da še vedno težko motivirajo posameznike na srečanje z nami.«

Vedrana Grisogono